Misli Romana Guardinija

Romano Guardini (17. 2 1885 – 1. 10. 1968), nemški katoliški duhovnik, teolog in filozof

• Najgloblji smisel gostoljubnosti je v tem, da drug drugemu nudimo počitek na poti v večni dom.
• Večerna ura je ura dovršenja. Stojimo pred Bogom, sluteč, da bomo nekoč stali pred njim iz obličja v obličje v poslednji odgovornosti.
• Minljivost, to pomeni pepel. Našo minljivost, ne minljivost drugih. Našo, mojo! Moj konec mi napoveduje, ko mi mašnik v začetku postnega časa s pepelom nekoč sveže zelenih vejic minule cvetne nedelje začrta na čelo križ: »Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš!«.
• Kruh in vino nam je postal Kristus. Jed in pijača … Kruh je zvestoba in vztrajna stanovitnost. Vino je smelost, veselje čez vso mero, vonj in lepota, prostranost in poroštvo brez meja.
• To je ljubezen: združevanje z božjim plamenom po žaru in vendar brez kakršnega dotika. Zakaj Bog je dober in kdor ljubi dobro, živi le-to tudi že v njegovem duhu.
• Ne begaj pred svojo usodo! Vztrajaj! Ne vprašuj vedno, zakaj in čemu. Najgloblji smisel življenja je, da se v resnici in ljubezni za Boga použivamo kakor sveča v svetlobo in žar.
• Gospod, daj, da razumem, da ne zahtevaš, da pod križem ne smemo nikoli oslabeti, ampak le to, da moramo vedno spet vstati.
• Dan je pot – smer zahteva. Dan je delo,delo pa terja jasno voljo. Dan je vse tvoje življenje. Tvoje življenje je kakor tvoj dan. To pa hoče izraza.
• Vse naše trpljenje, naše darovanje in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.
•  ‘Pot’ pomeni, da je vsak korak nadaljevanje prejšnjega in priprava na naslednji; da hoja ima smer proti cilju, ki ga tisti, ki koraka, končno doseže; da človek more biti utrujen, a se sme tudi odpočiti; da hodi po pravi ali po krivi poti.
• Naše najbolj notranje bistvo odgovarja Bogu, zakaj neizbežno je njegova last. Od njega ustvarjeno in zanj, ni mirno, dokler ni združeno z njim. Saj vaš jaz nima nobenega drugega pomena, ko da se v občestvu ljubezni združi z Bogom.
  
• Radosti, ki jih je izkusil drugi človek, in bolečine, ki jih je trpel, postanejo prav tolikere strune, katerih tresljaji naše srce spravijo na nov način k razumevanju, k odgovarjanju. Nekaj takega, le v čisto drugačnem redu, se dogaja v molitvi rožnega venca.
• V dobroti je moč. Čim čistejša je dobrota, tem močnejša je; in popolna dobrota ima neizčrpno moč … a popolno dobroto najdemo šele tam, od koder prihaja vsaka krepost: pri Bogu.
• Moč blagoslavljanja lahko doseže le, kdor postane resnično čist, kdor ne išče več samega sebe, ampak hoče biti v službi življenja. Vselej pa je moč od Boga.
• Resnična čistost ni nekaj bolestnega. Ne umika se življenju, ne živi sanjarsko v umišljenih sanjah in previsokih vzorih. Resnična čistost ima rdeča lica življenjske radosti in krepak prijem pogumnega boja.
• Kakor plamen daje svetlobo, tako Bog daje resnico … In plamen oddaja žar; tako tudi Bog pošilja ogrevajočo dobroto. Kdor ljubi Boga, postane v dobroti eno z njim.
• K resnični dobroti spada potrpežljivost. Vedno znova prihaja trpljenje, ki ga moramo razumeti; vedno znova občutimo napake drugih in postanejo neznosne ravno zato, ker že na pamet vemo zanje. Vedno znova se mora dobrota pripraviti na to, da odpušča.
• Za vsakim človeškim obrazom in za sleherno človeško usodo bo stal On in jima bo dal svojo večnostno mero.
• Neprenehoma sprejemam samega sebe iz Tvoje roke. To je moja resnica in moja radost. Nenehno zre vame Tvoje oko in živim iz Tvojega pogleda… Uči me v tišini Tvoje navzočnosti razumeti skrivnost, da obstajam po Tebi, pred Teboj in za Tebe.

zbira Marko Čuk