Misli Franca Boleta

Franc Bole duhovnik, urednik in publicist, * 9. avgust 1932, Koritnice, † 18. februar 2020, Koper.

• Vera nas uči, da imamo nad seboj dobrega Očeta, ki ne bo dopustil, da naše življenje ne bo uspešno, če le hočemo spolnjevati njegovo voljo.
• Kristus svoje učence prepričuje, da bodo odgovarjali za svoja dejanja, tudi če so skrita in nihče ne ve zanje.
• Nikomur še ni uspelo ustvariti raj na zemlji, mnogim pa je uspelo, da ta raj ustvarijo v duši. Mar ne bi bilo lepo, če bi bil tudi ti med njimi?
• Naša domovina ima tako čudovite planine, tako lepe stopnice do Boga. Če je le mogoče, se radi vzpenjajte po njih. Vem, da boste z njih prihajali bogatejši in srečnejši.
• Življenje je lepo šele takrat, ko vemo, kam potujemo in zakaj. Pot v neznano pa je težka kot mora.
• Vsakogar moramo imeti za dobrega, dokler se ne dokaže nasprotno. Zdi se, da danes velja nasprotno načelo: ne zaupaj nikomur!
• Vsako dragoceno stvar je treba plačati in kaj je dragocenejše kot srečna družina? Plačati jo moramo z odpovedjo sebičnosti in premagovanjem.
• Pri oblikovanju mladega človeka mora zaupanje imeti prvo mesto. Zaupanje vzbuja čut odgovornosti, brez katerega je nemogoča kakršna koli vzgoja.
• Bog se razodeva vsem ljudem na nevsiljiv način, zato da ga lahko iščemo in se odločamo zanj iz ljubezni.
• Mnoge naredi pobožnost za neživljenjske. Biti bi moralo ravno obratno: pri Bogu iščemo pomoč, da bi lahko bili dobri, plemeniti ljudje, vneti za dobra dela.
• Spoved je zakrament Božjega usmiljenja. Sami jo moramo iz nadležne obveznosti, kot smo jo morda čutili v otroških letih, spremeniti v sredstvo duhovne rasti.
• Bog hoče, da smo njegovi otroci, da ga ljubimo. Noben oče pa ne more otroka prisiliti, da bi ga ljubil. Čim je nekaj prisiljeno, ni več ljubezen.
• Koliko trpljenja bi bilo prihranjenega naši mladini, če bi že na začetku svoje življenjske poti razumeli, kako jim je Božja roka potrebna.
• Kritizirati je lahko in podirati tudi ni težko. Težko je zidati, ustvarjati kaj boljšega. Tudi med verniki je veliko takega duha.
• Sleherni človek kdaj pa kdaj začuti, da ni dovolj živeti za to, da hodi v službo, ima hišo, avto, hrano … Začuti, da mu manjka cilj.
• Žal tudi mnogi kristjani vozijo prazne vagone, ker je njihovo krščanstvo res samo napis na vagonu, ne pa koristen tovor.
• Od vseh zemeljskih ciljev še najbolj in najdlje osreči človeka prava ljubezen, ki se za ljubljeno bitje žrtvuje.
• Vso lepoto vezenine našega življenja bomo videli šele v večnosti, ko bomo gledali svoje življenje od zgoraj, s prave strani.
• Za vsako sožitje, zlasti v družini, je treba imeti dobro mero potrpljenja. Ni nam lahko sprejemati napore in obveznosti, ki nam jih narekuje vsakdanje življenje.
• Glavna Jezusova zapoved je zapoved ljubezni do vseh. Z dejanji se približaj veri in čutil boš, da ti je Bog blizu, da te razume in da ti njega razumeš.
• Bog nas je postavil v ta čas in to je naš čas, ki ga moramo oblikovati, kolikor je mogoče, in posvetiti.
• Sprejeti življenje, zdravje kot dar, ki se ti daje vsako jutro znova, pomeni biti ponovno obdarovan in s tem osrečen.
• Nagrada za to, da vzamemo vsak dan svoj križ in hodimo za Jezusom, je notranji mir in veselje ob tem, da tudi drugim pomagamo nositi njihove križe.
• Naše napake in slabosti nas silijo k priznanju, da smo grešniki. Bog ima rajši ponižnega grešnika kot ošabnega pravičnika.

zbira Marko Čuk