Misli bs. Danijela Halasa

bs. Danijel Halas, duhovnik in mučenec za vero, * 24. junij 1908, Črenšovci, † 16. marec 1945, Hotiza.

• Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
  
• Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.
  
• Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.
  
• Pred dva tisoč leti je prišel Gospod v Betlehem in znova prihaja vsako leto, vsak dan v svoj novi Betlehem, v Sveto rešnje telo in iz njega v srce vsakega kristjana, ki je dobre volje.
  
• Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  
• Mi moramo postati svetu blagovest. Ne samo z besedo; dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  
• Od družine je odvisno, kakšni so ljudje. Dobre družine dajo dobre ljudi, slabe družine slabe ljudi. Tako učijo, pišejo in to vidimo tudi mi sami.
  
• Starši so dolžni otrokom pomagati, da odrastejo in se vzgojijo za cilj, ki je otroku namenjen od Boga in narave.
  
• Bog, ki dobro ve, v katerem poklicu človek najlažje doseže svoj končni cilj, je dal človeku posebne duševne in telesne sposobnosti, ki mu koristijo samo v tem poklicu.
  
• Ljudje vse premalo razumejo, da je nemogoče ostati Bogu po volji, obenem pa jesti s prepovedanega drevesa. Dostikrat tako delajo, kakor bi hoteli eno roko ponujati Bogu, drugo pa hudiču.
  
• Če je cvetje lepo in ga slana ne ožge, potem bo tudi sad obilen in zdrav. Če pa se cvetje pokvari, je pokončan tudi sad. Podobno je tudi v življenju.
  
• Ne smemo se dati od nikogar zapeljati, da bi si obuli tisto, kar drugim bolj ugaja, temveč tisto si moramo obuti, kar nam samim bolj ustreza, ker bomo mi sami hodili in ne drugi.
  
• Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju! Blagoslovljena družina je vrelec neizmerne zemeljske sreče.
  
• Noben duhovnik ne more vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
  ...
  

zbira Marko Čuk