Misli kardinala Rodeta

Franc Rode, kardinal, * 23. september 1934, Rodica oz. Ljubljana.

• Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost - to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
• Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
• Za kristjana se čas ne izteka, čas ne mineva, ampak se bliža polnosti... Jezus je šel smrti naproti v veri v Očetovo ljubezen. Naše upanje temelji na Jezusovi usodi.
• Hrepenenje pričuje, da je človek ustvarjen za srečanje... V hrepenenju je vedno navzoča želja po dopolnitvi v srečanju z drugim.
• Ljubezen ni v tem, da koga "imaš", kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
• Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
• Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
• Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije - tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
• Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
• Človek je "trpeči in zastrti bog". Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
• Srce, ki je svobodno, je veselo. Če ni navezano na nič, kar bi ga oklepalo, če si ničesar ne želi sebično zase, če v njem ni pohlepa ne po ljudeh ne po stvareh - potem se notranji prostor razširi in človek zadiha svobodno.
• Pred oblastjo Križanega bodo do konca drhtela človeška srca. Ta oblast je nepremagljiva, ker je oblast čiste, brezpogojne, zastonjske, vseodpuščajoče, ponižne božje ljubezni.
• V Jezusu Kristusu Bog sprejema svet in mu pritrjuje. Sprejema človeka in mu pritrjuje. Pritrjuje njegovi želji po svobodi, po pravičnosti, po dostojanstvu, po ljubezni, po radosti in lepoti.
• Po Kristusovi smrti in vstajenju je smrt nehala biti nesmiselna. Ni se spremenila njena oblika, saj ostane trpka in grenka do kraja. Spremenil se je njen smisel.
• Človek je sposoben ljubezni in to je najplemenitejši sad njegove odprtosti v neskončnost.
• Marija je edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla h grobu. Verovala je brez prikazovanj.
• Marijina nebeška slava nam zagotavlja, da zadnji cilj našega telesa ni strohnitev, temveč polnost veselja pri Bogu.
• Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
• Ljubezen se razdaja, ker je ljubezen. Ljubezen se ne more vsiliti. S tem je sleherno vsiljevanje krščanstva izključeno.
• Kristjan že sedaj živi v večnosti, zanj se je že začel dan brez večera. Njegovo življenje je že ožarjeno s svetlobo vstajenja.
• Brez Marijine navzočnosti pri odrešenju naša pot ne bi bila mogoča. Ona je prva, ki je šla po poti vere. S tem nam je odprla pot.
• Solze so znamenje, da človek ni ustvarjen za neizogibno. Solze so prošnja. Prošnja za življenje, ki je močnejše od smrti.
• Temelj krščanskega veselja je v tem, da s Kristusom in v Kristusu Bogu lahko rečemo Oče. Tu je vir nepremagljivega veselja.
• Samo veselje, ki se je prečistilo v trpljenju, je resnično in globoko. Samo v trpljenju klije spoznanje, da je Kristusova smrt eno z njegovim vstajenjem.
• Za nova spoznanja je potrebna ponižnost pred neizčrpnim bogastvom resnice, ponižnost pred vsak dan novim utripom življenja in sveta.
• Vabilo k odpovedi je v resnici klic h globokemu in bolj resničnemu življenju, k svobodi srca in darovanosti za druge.
• Marija je bila od prvega trenutka svojega življenja vsa prosojna in urejena, popolnoma odprta Bogu in človeku.
• Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
• Pred svetim križem se človek lahko zapre in preklinja svetlobo ali pa se zgrudi na kolena. Tedaj se mu odpre pot do prave veličine, pot do življenja, ki se razdaja v ljubezni.
• Moč Svetega Duha v Mariji ni zadela na nobeno oviro. Bogu je pustila popolno svobodo. Prav zato je bila tudi sama popolnoma svobodna.
• Tudi nasmeh nas vrača v otroštvo. V svetlobi nasmeha se izraža začudenje, da je vse milost, da nam je vse dano zastonj. Vsak nasmeh je tudi odpiranje drugemu.
• Razmere, v katerih živimo, in težave, ki se z njimi soočamo, je Bog zelo natančno namenil slehernemu od nas.
• Če si je Kristus pri svojem odrešenjskem delu hotel pridružiti ženo, pomeni, da učlovečenje božjega Sina potrebuje žensko telo, da trpljenje kliče po sočutju.
• Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
• V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
• Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost - to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
• Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.
• Greh nam brani, da bi se med seboj razumeli. Milost, dobrota, notranja urejenost - to nas druži, to nas zbližuje, to nam odpira srce in duha, da razumemo sočloveka in ga ljubimo. Marija nam je zato tako blizu, ker je polna milosti.
• Krščanstvo je v bistvu darovanjsko. Izvira namreč iz Boga, ki se daruje, človeku pa postavlja kot prvo in osnovno zahtevo darovanje za druge.
• Kakor je Oče ostal zvest svojemu Sinu onkraj smrti in mu podaril vstajenje, tako nam v Jezusu zagotavlja svojo zvestobo v našem življenju na svetu.
• Človek se rodi sebi, postane zares človek, ko se daruje drugemu. Tedaj se osvobodi svojih meja in se reši osamljenosti.
• Bog ima rad veselega človeka. Saj veselje izhaja največkrat iz zmage nad samim seboj, iz zmage nad svojo sebičnostjo, iz srca, ki se je brez pridržkov darovalo Bogu in bližnjemu.
• Edina oblast, s katero nam hoče Bog gospodovati, je oblast ljubezni. V popolni nemoči križa postane Bog vsemogočen nad človeškimi srci.
• Ko sprejmem roko, ki mi jo drugi ponuja, v zaupanju in predanosti sprejemam njega, njegovo dušo, njegov ti.
• Naše življenje bi moralo biti vesela hvalnica Njemu, ki nas je iz niča poklical v svetlobo bivanja. V resnici pa je vse kaj drugega.
• Ljubezen ni v tem, da koga "imaš", kot rečemo ponavadi, ampak v tem, da se mu daješ.
• Brez Boga življenje nima globine, je neznosno plitvo in prazno, saj je Bog edino zdravilo proti žalosti in obupu, edino zavetje pred neizbežnostjo smrti.
• Zakonsko življenje je mogoče in znosno samo, če se dva človeka zavežeta, da bosta skupaj presegala svoje omejenosti in napake, se pravi, da bosta stopila na pot darovanja.
• Srečanje me osreči. Ko vidim drugega človeka, ko se moj pogled sreča z njegovim, ko se med nama vzpostavi tok simpatije - tedaj privre iz globin bitja sveža, čista radost.
• Vemo: s Kristusovim vstajenjem se je v globinah sveta nekaj premaknilo, usoda sveta se je prevesila na stran življenja. Smrt ne bo imela zadnje besede.
• Če smrt nima smisla, ga tudi življenje nima. Po drugi strani: Kakršen smisel daješ življenju, tak smisel daješ smrti.
• Človek je "trpeči in zastrti bog". Se pravi bitje, ki nosi v sebi neskončnost. Ta neskončnost se lahko osvobaja in razodeva samo v ljubezni.
• Ko se človek v ljubezni daruje drugemu, postane v resnici to, kar je. Tedaj privre iz njegovih globin osvežujoča in čista radost, občutek nedopovedljive svobode in sreče.
• Marija se je v trenutku angelovega oznanjenja odločila, da ne bo imela drugega življenja, kot je življenje v veri.
• Krščanska odpoved - če je storjena v svobodi in ljubezni - vedno vodi v življenje, k novemu rojstvu, k obroditvi sadu. Tako mi vselej prinese neizmerno več kot to, kar sem žrtvoval.
• Resnični uspehi niso vedno tisti, ki jih mi doživljamo in nas napolnjujejo s tolikim zadovoljstvom. Zgodovina odrešenja ima drugačne zakonitosti. To, kar je navzven videti kot neuspeh, je lahko uspeh pri Bogu.
• Materinski obraz Cerkve mora zasijati v vsej svoji slavi tako, da bosta med nami dobrota in ljubezen, pa tudi velika pozornost do vseh, ki potrebujejo našo pomoč, naj so verni ali ne.
• Človek brez sočutja ni sposoben sprejeti Božjega usmiljenja, kajti Bog sočustvuje s trpečim. Kristusovo trpljenje in smrt sta znamenje te sočutne Božje ljubezni.
• V očetu in materi odkriva otrok veliko varnostno moč, ki mu je naklonjena in se sklanja k njemu. In ker je za otroka vse znamenje, mu ta govori o neki drugi Moči, ki mu je naklonjena.
• Bog se je približal učencema v Emavsu, ker sta mislila nanj. Mnogi ga ne srečajo, ker ne mislijo nanj.
• V učlovečeni Besedi - polni milosti in resnice - se je božansko povezalo s človeškim, človeško z božanskim. Pomislimo: Večni, Vsemogočni, Stvarnik vesolja postane človek. Nikdar ne bo nehal biti človek.
• Gospod življenja, ki je premagal smrt, je nezrušljivi temelj človekovega veselja. Ob misli, da je z njim usodno povezan, postane odprt, prosojen, močan, neodvisen od zunanjih dogodkov.
• Marija je za nas predvsem zgled vere. Znala je brati božja znamenja v svojem vsakdanjem življenju, ker je bila vsa odprta, vsa poslušna Bogu.
• V Jezusovem ravnanju do trpečih se razodeva Bog ljubezni. Kristjan se mora odpreti temu Bogu ljubezni in ga postaviti za merilo svojega življenja.
• Niti življenje z vso svojo zapletenostjo niti smrt z vso svojo skrivnostjo ne moreta ničesar proti veselju, ki ga je rodilo velikonočno jutro.
• Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam mora biti njena sedanja slava v veselje in upanje.

zbira Marko Čuk