Misli sv. Vincencija Pavelskega

 sv. Vincencij Pavelski

+ O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!

+ Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.

+ Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!

+ Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!

+ Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.

+ Če zaradi službe ubogim opustite molitev, ne bodite vznemirjeni in ne mislite, da ste grešili. Saj ne zanemarimo Boga, če se zaradi njega od njega oddaljimo, ko namreč eno božje delo opustimo, da drugo podobno izvršimo.

+ Kot druge kreposti se tudi pretirana vnema sprevrže v greh; zato moramo paziti, da ne zaidemo v ta blodnjak; kajti vnema, ki je zunaj meja ljubezni do bližnjega, ni več vnema, temveč postane ljudomrznost.

+ Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza! Kajti pogosto so dejanja ljubezni do Boga in podobni vzgibi in notranje vaje nežnočutečega srca, pa naj bodo še tako dobre in zaželene, prav hudo sumljive, če nimajo praktičnega učinka.

+ Boga moramo ljubiti z delom svojih rok in z znojem svojega obraza.

+ Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?

+ Če ima kaka stvar sto obrazov, jo glejte vedno v najlepši luči. Zato vam svetujem, da vse ljudi in vse stvari presojate z dobre strani.

+ Če se ne ljubimo med seboj, kako moremo pričakovati, da bomo ponesli nadnaravno ljubezen po vsej zemlji? Nihče ne more dati, česar nima.

+ Ljubezen je večja ko vsa pravila in k njej mora biti vse usmerjeno; ker je torej tako visoka gospa, je treba narediti, kar ukazuje.

+ Božji Sin je postal človek, da bi nam po svojem načinu življenja pokazal, kako moramo živeti. Postal je odsvit Očeta.

+ Bodite kakor sončni žarek, ki sije na blato, a nič ne izgubi na svoji lepoti.

+ Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni.

+ Eno bistvenih dejanj ljubezni je, da drug drugega prenašamo.

+ Poklic je božji poziv nam... Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.

+ Kadar boste opustili molitev zaradi služenja ubogim, ne boste izgubili ničesar, kajti služiti ubogim pomeni obiskati Boga.

+ Pogum! Muki sledi veselje. Čim težavnejša je odpoved, tem večje je veselje po zatajevanju.

+ Ljubezen je iznajdljiva do neskončnosti.

+ Med seboj se morate pozdravljati, ker ste živi templji božji. Če pozdravljamo zidane kapele, kipe in svete podobe, zakaj bi se med seboj ne pozdravljali?

+ Kakšna sveta vaja: želeti, kar želi Bog, in to v celoti in v posameznostih. Nič prositi in nič odreči.

+ Letamo za znanostjo, kakor bi zares vsa naša sreča bila od nje odvisna. Gorje nam sicer, če je ne bi imeli. Treba se je učiti, a trezno. Najprej se je treba zavzeti za kreposti.

+ V dušah ne delujejo ne filozofija ne teologija ne nagovori. Nam se mora pridružiti Jezus Kristus ali pa mi njemu. Mi moramo delati v njem in on v nas.

+ O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus.

Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!

+ Godrnjavec lahko umori veliko duš, včasih z eno samo besedo. Godrnjanje je gnusoba pred Bogom. Kuga je, ki vse okuži. Kdor godrnja, je sejalec razdora.

+ Nič tako zelo ne osvoji božjega srca tako kakor zahvaljevanje za njegove milosti.

+ Ni ljubezni, ki je ne bi spremljala pravičnost.

+ Za sijajna dela najde Bog dovolj delavcev. Za nevidno delovanje pa jih potrebuje še veliko.

+ Uboge moramo obiskovati zaradi Boga samega in kot je storila sveta Devica ob obisku pri Elizabeti, se pravi, z vso nežnostjo, ljubeznijo in dobroto.

+ Ni mogoče veliko pričakovati od človeka, ki mu ni do pogovora z Bogom.

+ Kako naj bi izkazovali ljubezen drugim, če je ni med nami? ... Ni mogoče dati tega, česar nimamo.

+ Kakor hitro bomo prazni samih sebe, nas bo Bog napolnil s seboj, ker ne more trpeti praznine.

+ Biti kristjan in videti svojega brata v trpljenju, pa ne jokati z njim in ne biti z njim bolan! To pomeni biti brez ljubezni, to pomeni biti naslikan kristjan!

+ Čeprav zadeve ne potekajo tako, kot smo predvidevali in mislili, nikar ne dvomimo, da jih bo božja previdnost uredila tako, kot je najbolje za nas.

+ Iščite Boga v vas! Sveti Avguštin priznava, da ga ni našel, dokler ga je iskal zunaj sebe. Notranje življenje je potrebno. Če to manjka, manjka vse.

+ Naj ima človek še toliko ljubezni, če nima ponižnosti, nima ljubezni.

+ V vseh ljudeh bi morali zanetiti požar božje ljubezni in nadaljevati poslanstvo Božjega Sina. Prišel je, da bi prinesel ogenj na zemljo. Kaj si moremo drugega želeti, kot da bi ogenj ljubezni plamenel in vse zanetil?

+ Ker Božji Sin v svoji slavi, ki jo je imel od večnosti v nebesih, ni mogel izraziti čustev sočutja, je postal človek, da bi mogel z nami trpeti.

+ Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse. Reči bo mogel s svetim Pavlom: Vse premorem v njem, ki mi daje moč.