Misli Jakoba Ukmarja

Jakob Ukmar (* 13. julij 1878, Opčine, † 2. november 1971, Škedenj)

• Sedanji človek sovraži samoto, sovraži molčečnost, sovraži zbranost duha v premišljevanju... Noče biti sam, vedno hoče družbo, vedno se mora okrog njega nekaj glasiti, ker tihote ne more prenašati.
  
• Naravoslovci, ki so tako ponosni na svoje znanje, radi pozabljajo, da živimo vedno v milijardah čudežev, v katere ne bo mogel človeški um nikdar prodreti.
  
• Znanje koristi le, če je združeno in dovršeno z ljubeznijo. Če preti sedaj, kakor nekateri prerokujejo, človeškemu rodu katastrofa, mu ne preti zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
  
• Upati smemo, da se bodo sčasoma tudi v liturgičnem koledarju pojavili zakonski možje in žene, saj se prav iz zakona zida človeški rod in božje kraljestvo na zemlji.
  
• Edinole večni Bog je neugasljiva luč in ko prosimo "večna luč naj jim sveti", želimo pokojnim, da bi Boga gledali ter v njem našli cilj svojega umskega stremljenja in popolno uteho svojih src.
  
• Ljudje tožijo čez sedanje čase in pravijo, da je svet sedaj tako slab, da slabši ne more biti. Nič novega; enako so tožili pred stoletjem in tako bodo tožili čez sto let. Predvsem je to nekaj naravnega, ker vsakdo čuti najbolj svoje sedanje gorje; prejšnjega in bodočega zla ne čuti toliko.
  
• Nebesa bodo pokazala, kje je prava vrednost. Nepismen človek je lahko več vreden kot slavljen učenjak... V nebeški blaženosti se bo nehala diskriminacija ali razlikovanje, ki je velika sramota sedanje tako hvalisave kulture.
  
• Človek ni angel in nikoli ne bo. Niti otročiči, ki umro kmalu po krstu, ne postanejo angelci, kakor jih ljudska govorica včasih imenuje.
  
• Gotovo je, da bom umrl in se takrat srečal z Bogom, mojim Stvarnikom, kateremu bom odgovoren za vse dni in vse ure mojega življenja.
  
• Telo je dragocen organizem, brez katerega ne more duša vršiti svojih duhovnih opravil. Vsi čutimo: če telo ni v redu, je tudi duhovno življenje v neredu in pomanjkljivo.
• Glavno delo (ob umirajočem) moramo prepustiti Božji milosti, ki je v tistih skrajnih trenutkih najbrž večja, kot si mislimo, po znanem izreku: kjer je stiska največja, je Bog najbliže.
• Če preti zdaj človeškemu rodu katastrofa, mu ne preti zaradi pomanjkanja znanja, ampak zaradi pomanjkanja ljubezni.
• Dosti je gorja na svetu, a velik del tega gorja prihaja iz nereda, v katerem živi sedanji človek, žrtev napredka.
• Bog ne doživlja stoletij in tisočletij, kakor jih doživlja človeški rod. Zanj niso leta, marveč mu je vse sedanjost, vse mu je pričujoče v večnem ‘zdaj’.
• Značilna poteza v osebnosti našega Gospoda je njegovo usmiljenje z grešniki, ki so grešili bolj iz človeške slabosti in so se greha resnično kesali.
• Težko je molčati, a še težje govoriti in ne grešiti. Da si molčal, se menda ne boš nikdar kesal; da si pa eno besedo preveč izustil, si se pa že večkrat kesal.
• Vsak, še tako zaposlen človek, mora imeti dnevno nekaj minut časa, da Boga počasti kot svojega stvarnika in svoj zadnji cilj; da se mu zahvali za vse dobro.
• Grešiti je človeško, ker smo vsi ljudje slabotni, v grehu vztrajati pa ni človeško, temveč hudičevo, ker edino hudobni duh vztraja v sovraštvu do Boga.
• Svet, ki mu moramo odmirati, je svet, kolikor je nasproten Bogu in njegovi postavi, je svet z vsemi svojimi moralnimi neredi in izgredi.
• Nikar si ne želimo, da bi mi ateiste premagali, pač pa jim privoščimo, da bi oni zmagali nad zmoto, če ne prej, vsaj ob usodnem prehodu v večnost.
• Drži se stare modrosti, ki veleva: moli in delaj! Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
• Potovati obložen s križem proti nebeški domovini, to je najbolj zanesljiva pot.
• Človek je omejen v vsakem pogledu. Ko se torej čuti na višini, se ne sme prevzeti, ker je njegovo znanje in njegovo delo v resnici nepopolno. In ko se čuti ponižanega, ne sme obupavati, ker se bo kmalu spet dvignil.

 zbira Marko Čuk