Misli Dietricha Bonhoefferja

Dietrich Bonhoeffer, nemški teolog, pastor in antinacist, * 4. februar 1906, Breslau, Nemško cesarstvo, † 9. april 1945, Flossenbürg,

• Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi.
• Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
• Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
• Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v bož­je roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode.
• V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot (iz molitve za tovariše v zaporu o božiču 1943).
• Božje veselje je šlo skozi revščino jaslic in skozi stisko križa, zato je nepremagljivo in nezadržno.
• Nihče nima Boga tako, da mu ga ne bi bilo več treba pričakovati. Vendar pa ne more čakati na Boga nihče, ki se ne zaveda, da Bog že dolgo čaka nanj.
• Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih.
• Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
• Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
• Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
• Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti.
• Kristjan ni kristjan zaradi kakšnega verskega dejanja, ampak zaradi udeleženosti pri Božjem trpljenju v življenju sveta.
• Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on.
• Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam.
• V naših srcih je dovolj prostora le za eno vdanost in zvesti smo lahko le enemu Gospodu.
• Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.
• Biti bližnji ni opredelitev drugega, marveč zahteva, ki je name usmerjena. Sleherni trenutek in v vsaki okoliščini sem izzvan k posluhu in delovanju ... Prisluhniti moram in ukrepati; drugemu moram postati bližnji.

zbira Marko Čuk