Misli papeža Leona XIV.

papež Leon XIV. (roj.ime Robert Francis Prevost), 267. papež Rimskokatoliške cerkve, * 14. september 1955, Chicago, Illinois, Združene države Amerike.

• Pogosto se ukvarjamo s poučevanjem nauka, kako živeti vero ... vendar pozabljamo, da je naša prva naloga učiti, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa, in pričevati o tem, kako blizu smo Gospodu. To pomeni,  da najprej vero sami živimo in jo delimo z drugimi.
• Še vedno se imam za misijonarja. Moja poklicanost, tako kot poklicanost vsakega kristjana, je biti misijonar, oznanjati evangelij, kjerkoli je.
• Predvsem je treba biti „katoličan“: včasih je škof v nevarnosti, da se osredotoči le na lokalno okolje. Vendar je dobro, da ima škof veliko širši pogled na Cerkev in stvarnost ter da doživlja to univerzalnost Cerkve.
• V nenehnem prenavljanju Cerkve, h kateri nas vabi papež Frančišek, je velika priložnost. Resnično verjamem, da je Sveti Duh v tem času zelo navzoč v Cerkvi in nas vabi k prenovi, zato smo poklicani k veliki odgovornosti, da živimo to, čemur pravim nova drža.
• Ta svet, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je večkrat poučil papež Frančišek, poklicani pričevati o veseli veri v Jezusa Odrešenika. Zato je tudi za nas nujno ponavljati: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“.
• Bog nas ljubi, Bog ljubi vse vas in zlo ne bo zmagalo! Vsi smo v Božjih rokah. Zato brez strahu, združeni z roko v roki z Bogom in drug z drugim pojdimo naprej. Smo Kristusovi učenci. Kristus gre pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most do Boga in njegove ljubezni.
• Rad bi bil z njegovo pomočjo zvest oskrbnik za dobro vsega skrivnostnega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori, barka rešitve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje noči sveta.
• V današnjem dramatičnem scenariju "tretje svetovne vojne po koščkih", kot je večkrat dejal papež Frančišek, se tudi jaz obračam na svetovne voditelje in ponavljam vedno aktualen poziv: „Nikoli več vojne!“
• Prosimo našega nebeškega Očeta, da bi bili drug za drugega, vsak po svojem stanu, pastirji „po svojem srcu“, ki bi drug drugemu pomagali hoditi v ljubezni in resnici. Mladim pa pravim: „Ne bojte se!
• Cerkev mlade zelo potrebuje! Pomembno je, da so dekleta in fantje v naših skupnostih sprejeti, da jim znamo prisluhniti, jih spodbuditi na njihovi poklicni poti in da lahko vidijo v nas vzor velikodušne predanosti Bogu ter bratom in sestram.

zbira Marko Čuk