Misli Janeza Evangelista Kreka

- Kdor rabi učenost, ki jo je pridobil v šolah, ki jih vzdržuje ljudstvo s svojim denarjem, za to, da blati, kar je ljudstvu svetega, tak je škodljivec, zajeda v človeški družbi.

- Kako so dobre matere slovenske! / Srčnosti moške, nežnosti pa ženske. / V žrtvah neutrudne sejejo v težavi / semena vere, upanja, ljubavi.

- Zgodovina človeškega rodu nam v resnici izpričuje, da se ljudje niso mogli odreči od Stvarnika jim naložene naloge: iskati Boga. Če so tudi hudo zašli, v uživanju in veselju, v svojih znanstvenih naporih in v umetnosti, v vsem njihovem življenju zveni vendarle hrepenenje po Bogu.

- Značajev je vedno manj. Drugače govore ljudje kot mislijo; drugače delajo kot govore; svoje misli, svoje prepričanje menjajo kot obleko malodane vsak dan.

- Vsak človek ima dolžnost prav rabiti dušne in telesne moči, mora pa tudi pomagati bližnjemu pri tej rabi in sam iskati pri njem pomoči.

- Mati Božja nam bodi zgled dela za druge, ne zase. Skrb za druge zmaguje pod križem.

- Zaupali smo lastnim močem, človeški modrosti, umnosti, svetu, moči, učenosti. Sedaj spoznavamo, da so to darovi Svetega Duha in da brez njega rodé le zlo in nesrečo.

- Usmiljenega imenujemo človeka, ki ima sočutje s tujo žalostjo, s tujo bolečino. Celo Jezusovo življenje je bilo dejanje sočutja s tujo bolestjo, je bilo dejanje usmiljenja.

- Usmiljen je tisti, ki ima v svojem srcu sočutje, če se drugemu slabo godi, in mu zato pomaga, če more. Nasprotje usmiljenosti je nevoščljivost.

- Žena je kot sveča, ki gori za druge, dokler ne izgori. Njeno vrednost cenimo šele, ko izgori.

- Delo je dolžnost in splošno premoženje vseh zdravih ljudi. Pošteno in dobro delo, kakor tudi pravična plača za delo ustvarja splošno blagostanje naroda.

- Moči ti je treba, moči! / A pomni: začetek kreposti / zavest je naše slabosti.

- Sebe vzgojiti! Sebe organiziraj, uglasbi svoje življenje, potem boš sposoben za druge... Simfonijo človeštva morejo harmonizirati le tisti, katerih življenje je harmonično uglašeno. Veda, ki moli, te bo organizirala.

- Bog nas je za srečo ustvaril, / v kazen pa zaprl nam raj; / glavo, roki nam podaril, / da dobimo ga nazaj. / Zakon dela svetu dan je, / svet brez njega so le sanje. / Delo je človeku last, / delu slava, delu čast.

- Če se vprašamo, kaj je več vredno: ali delo ali denar, moramo pač priznati: delo je neprimerno več vredno, ker delo drži človekovo življenje in življenje človekovo se ne da odtehtati z zlatom.

- Trenutne junake rodi tudi čustvo; značajev pa nikdar ne. Ti so le tam doma, koder je doma resnica. Zavest resnice jim je oživljajoča hrana.

- Držimo se načela, ki nam ga je dal Gospod, čutiti dostojanstvenost božje podobe v človeku in da smo si pred Bogom vsi ljudje enaki. Nismo (duhovniki) samo zato tu, da pridigujemo navzdol, ampak tudi zato, da povzdigujemo glave navzgor.