Misli Antona Strleta

+ Vero, ki naj rodi sadove, je treba tako rekoč utelesiti. Kjer tega ni, tam obstoji sum, da vernost sploh ni pristna in globoka, pa naj bodo besede o "ponotranjenju" še tako lepe.

+ Svetniki so najboljše priče Kristusovega vstajenja, s katerim je v korenini že premagano zlo, pred katerim trepečemo. Svetniki so najbolj verodostojni pričevalci za resničnost evangelija, svetniki so v življenje prevedeni evangelij, čudovito odsevanje samega Kristusovega življenja.

+ Pri molitvi je prvenstveno to, da nam Bog govori. Naša stvar je predvsem v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjani smo božji obdarjenci. Le da je nam podeljeni dar namenjen vsem ljudem in ga nimamo pravice ohranjati le zase, marveč smo ga dolžni po svojih močeh posredovati drugim.

+ Seveda tudi odrešeni človek pozna trepet srca. Toda neomajno zaupanje v Boga, ki se razodeva v vstalem Gospodu, ga drži pokonci... Zaveda se, da ni osamljen, da ni izročen 'slepi usodi', marveč da je blizu smrtnemu boju svojega Gospoda na Oljski gori, s katere se bo s Kristusom tudi on dvignil k poveličanju.

+ Nebesa niso 'kraj nad zvezdami', marveč nekaj neprimerno drznejšega in večjega - nebesa so 'prostor' v Bogu. Razlog in temelj za to, da moramo dobiti prostor v Bogu, je dejstvo, da sta se v križanem in povišanem človeku Jezusu prešinili božja in človeška narava

+ Prvenstveno je pri molitvi to, da nam Bog govori. Naša stvar je prvenstveno v tem, da se damo prepojiti skrivnostni božji svetlobi in toploti, ki hoče prebuditi v nas iskro novega življenja.

+ Kristjan naj bo odprt tudi za vsakega bližnjega izven svojega življenjskega kroga. Šele tako bo naše božično praznovanje imelo nekaj skupnega z Jezusovim nedoumljivim prihodom v našo nizkost.

+ Veselje, ki ga podarja velika noč, je najčistejše veselje... Jezus ga je ponazoril s tem, da ga je primerjal z veseljem matere po porodu otroka.

+ Aleluja je kristjanova nova pesem. Vsako leto se je z ustnic svoje duhovne matere Cerkve znova nauči v noči Kristusovega vstajenja, v kateri je zasijalo jutro našega odrešenja.

+ Naš Gospod v evangeliju ni zastonj uporabljal podobe, ki so vzete iz poljedelstva, ko je hotel pokazati, kako se za naš napredek zahteva postopna, vedno znova začeta rast in zorenje.

+ Nihče ne more peti prave aleluje, kdor ni z Gospodom visel na križu in nosil svojega deleža pri trpljenju božjega Pevca, ki je s svojo smrtjo premagal našo smrt in s svojim vstajenjem obnovil življenje.

+ Prosilna molitev ni človekovo sredstvo, ki bi mu prinašalo moč nad Bogom, ampak je sredstvo v božjih rokah, da "more" človeku pomagati.

+ Božja volja je živeti z ljudmi v polnem pomenu besede. To se pravi v njih samih, v njihovih srcih, z resnično, obojestransko ljubeznijo.

+ Življenje, ki je bilo v nas vsejano s krstom, naj se v vsakem nanovo začetem cerkvenim letom razvije z novo močjo. Vse to velja tudi za advent.

+ V prvem trenutku, ko odrešenje ni več prihodnost, temveč postaja veličasten "danes", gleda evangelij vrednote že v spremenjenem redu. Ljudstva ne predstavljajo odličniki, temveč zaničevani.

+ Če priznavam osebnega Boga, potem prosilne molitve sploh ne bom mogel imeti za nekaj nesmiselnega. Samo da nas takšna molitev niti malo ne odvezuje od lastnih prizadevanj.

+ Zaradi delovanja Svetega Duha v našem srcu božja beseda ne udarja le ob naša ušesa, ampak se obrača na naš razum in naše srce.

+ Kristjani se ravno zaradi tega imenujejo kristjani, ker so ljudje, ki živijo v Kristusu in v katerih živi Kristus.

+ Križ je resnično v središču naše vere. Vendar pa samo tak križ, ki je že obsijan z zarjo velikonočnega jutra, z zmagoslavjem Kristusovega vstajenja.

+ Le čisto srce se more v Bogu resnično veseliti s tistim veseljem, ki nam ga nihče ne more vzeti.

+ Verska resnica o Sveti Trojici je neločljivo povezana s skrivnostjo veličastnega odrešenja, v katerem skrivnostni "Bog nad nami" (Oče) postane "Bog z nami" (učlovečeni Sin) in "Bog v nas" (Sveti Duh).

+ V nekaterih verstvih človek bolj išče Boga; v krščanskem razodetju pa najprej Bog išče človeka in ga iz globine srca ljubi.

+ Križ je svetnikom kakor zakrament; pod nevidnim znamenjem križa prejme tisti, ki ga pravilno nosi, nevidno notranjo milost.

+ Učlovečenje pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, Božje bogastvo v našo človeško revščino in uboštvo.

+ Preblažena Devica brez besed uči tudi nas, da moramo hoditi po poti izpolnjevanja božje volje v tihoti in molku, če to Bog hoče – samo tako bomo tudi mi mogli dajati svetu Kristusa.

+ Če človek stoji nasproti večnosti, stori to, kar je resnično potrebno. Samo Bog je potreben!