Misli Bernharda Haringa

- Ko sem leta 1947 zadnjič obiskal očeta, sva šla na dolg sprehod v gozd in se pogovarjala. Zaupal mi je: "Ti in tvojih enajst bratov in sester se niste rodili slučajno. Vsi ste bož­ji blagoslov, ki sva ga izprosila z molitvijo in sva ga hvaležno spre­jela. Oba sva v molitvi že vnaprej blagoslavljala vsako pričo novega življenja. In kako pogosto sva tistih devet mesecev, ko ste bili še v materinem telesu, molila za vas za božji blagoslov. In dan krsta je bil za naju vselej velik zahvalni dan."

- Če razmišljam o vseh nevarnostih med drugo svetovno vojno, se ne čudim samo, da sem ostal živ, marveč tudi, kako je vse to bila zame šola, da sem lahko svoje življenje strastno posve­til služenju zdravilnemu, osvobajajočemu nenasilju, konstruktivnemu boju proti vojni in za mir, za spravo ter razumevanje med narodi.

- Vprašanje je, kako gledam na Jezusa iz Naza­reta? Zame je Sin človekov, to pomeni predvsem eden izmed nas, Božji sin, neprekosljivo razodetje in obljuba Očeta nam vsem, prerok, nena­silni, a mogočni razkrinkovalec vseh lažnih predstav o Bogu, vsakr­šnega potvarjanja religije, popolni molivec, ki časti Boga v duhu in resnici.

- Oznanjevalec odrešenja, ta, ki skrbi za odrešenje, ter tisti, na katere se obrača, morajo čisto neposredno čutiti, da nas Bog osvobaja za resnično življenje, s tem ko nam mogočno obljub­lja svojo ljubezen in nam podarja svojo milost. Predvsem hočemo biti služabniki veselja. Potem se bo pokazalo, da je veselje v Bogu največ­ja moč.

- Noben dan ni minil brez skupne jutra­nje in večerne molitve, noben obrok brez molitve pred jedjo in po jedi. Kako pogosto sem slišal besede: "Z božjim blagoslovom se vse prav izteče." Skratka: našo veliko družino sem doživljal kot Cerkev v malem, ki je bila privlačna, saj je v njej vladalo vzdušje vere, zaupanja v Boga, ljubezni in dobrote. Družina, iz katere izhajam, ne bi bila nikoli postala taka brez Cerkve, ki nam je oznanjala evange­lij, in brez mnogih ljudi, ki so nam vsem bili za zgled življenja po evangeliju.

- Bog nas je ljubil prej kot smo mi mogli ljubiti njega. Blagor nam, če potrpežljivo prenašamo nadležne in zagrenjene ljudi, če ljubimo take, ki še ne znajo biti hvaležni, ker še niso prejeli zadosti ljubezni.

- Nikoli ne govorimo o drugih z zaničevanjem! Imejmo veliko razumevanje in veliko spoštovanje do tistih, ki ne mislijo tako kakor mi; začnimo pri svojih najbližjih.

- Modernemu svetu manjka predvsem medsebojno zaupanje; do tega pa ne pridemo brez popolne odkritosrčnosti. Blagor čistim zahteva skromnost, ki nas napravi podobne Kristusu, služabniku.

- Najusodnejši greh je vsekakor obup. Najbolj dozorel in najbolj strupen greh je sovraštvo do Boga in sovraštvo do ljudi.

- Rast v pravi ljubezni do Boga in do soljudi, predvsem do tistih, ki nam ne morejo poplačati, je kraljevska pot do vedno globljega spoznanja Boga in kraljevska pot do večnega praznika ljubezni

- Bog ni ustvaril pekla. Človek, ki malikuje sam sebe, nosi pekel v sebi po meri svoje hudobije in ošabnosti.

- Božje zapovedi niso samovolja, temveč ljubeče navodilo ali svarilo. Prva tabla zaveze kaže pot pravega odnosa do Boga, druga tabla varuje medčloveški obstoj pred neredom.

- Kdor ima humor, se smehlja, ker ve, da je v življenju in v zgodovini vse resno, toda nič zares tragično, vse je pomembno, toda nič nepopravljivo.

- Jezus je za nas predvsem nenasilni, trpeči božji hlapec in je tako pot miru.

- Blagor mu, kdor zna darove nebeškega Očeta spremeniti v razodetje pravice in v ljubezen do bližnjega.