Misli Kahlila Gibrana

Kahlil (Khalil) Gibran (* 6. januar 1883, Bsharri, Mount Lebanon Mutasarrifate, Libanon; , † 10. april 1931, New York, ZDA)

 

- Delo je ljubezen, ki  je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.

- Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.

- Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.

- Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.

- Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.

- Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera. Ko vanj vstopate, ponesite s seboj vse svoje bitje.

- Vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo. In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen. In ko delate z ljubeznijo, se povezujte s seboj, med seboj in z Bogom.

- Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva. Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe. Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne. ... Mar ni strah pred revščino že revščina?

- Če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe: naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem.

- Pogosto si izposojamo od svoje prihodnosti, da bi poravnali dolgove svoje preteklosti.

- Pogosto dajemo življenju grenke oznake, a samo takrat, kadar smo sami zagrenjeni in žalostni. In zdi se nam prazno in brezkoristno, a le, kadar duša tava po zapuščenih krajih in je srce opijanjeno s samim seboj.

- Pogosto mislite in govorite o noči kot o času počitka; v resnici pa je noč čas iskanja in odkrivanja. Dan vam daje moč spoznanja in vam uči prste, da postajajo vešči v umetnosti prejemanja; toda noč vas vodi k zakladnici Življenja.

- Ko med griči sedite v sveži senci belih topolov, deležni miru in vedrosti prostranih poljan in ravnic, tedaj naj vaše srce v tišini izreče: "Bog počiva v razumu."

- Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

- Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja.

- Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik. Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa.

- Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

- Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.

- Mi popotniki ... nikoli ne začenjaj dneva tam, kjer smo končali prejšnjega; in noben sončni vzhod nas ne zateče tam, kjer nas je pustil sončni zahod.

- Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.

- Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.

- Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.

- Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

- Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

- Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

- Kolikor globlje bo žalost presunila vaše bitje, toliko več veselja boste lahko zdržali.

- Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje.

- Vaši otroci niso vaši otroci.... Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.

 

zbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Nebeški Oče, ko pogledam svojo roko, se spomnim tvoje besede: »Tvoje ime sem napisal na svojo roko!«

(Martin Gutl)
Sobota, 28. December 2024
Na vrh