Misli Abbe Pierra

+ Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.

+ Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba ... Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.

+ Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki - postati morajo naše moralno vodilo.

+ Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.

+ Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.

+ Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.

+ Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves ... Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.

+ Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.

zbira Marko Čuk