Misli Ljubke Šorli

Ljubka Šorli (* 19. februar 1910, Tolmin, Slovenija, † 30. april 1993, Gorica)

• Ko bo svet pregnetla misel zdrava / in ljubezen stala bo najviše, / vzklikali bodo mir, svoboda, sprava.
  
• Beseda sveta, najmilejša - mati! / Kot sonce siješ mi v temotne dni, / pomagaš mi v življenje verovati, / v ljubezen zvesto, v bratovske vezi.
  
• Ti, Jezus, nas poplemeniti, z nesrečnimi nam daj čutiti.
  
• Odšli so romarji in z njimi petje: / v Mariji mir so našli in zavetje. / Nihče se več živeti ne boji.
  
• Ko Jezusa na smrt obsodi, / Pilat umije si roke. / V srce nam vidiš, Jezus mili: / s Pilatom vsi smo te sodili.
  
• Nad Sinom sklanja se Marija, / v naročju mrtev ji leži. / Srce ji trga bolečina - / sedmero mečev ga teži. / Solze že vse je izjokala, / kot mrtve luči so oči. / Podoba žalostne Marije / naj v sili nam poguma vlije.
  
• O krizantema, tvoj kodrasti cvet o Vseh svetih / lep je, najlepši. Grobove pokojnih krasi. / Kakor da roka ljubeča med njimi in nami / plete skoz morje spominov skrivnostne vezi.
  
• Človeštvo posveti in reši / naj kri iz Jezusovih ran. / Zahvaljen, Kristus, za trpljenje! / Po križu dal si nam življenje.
  
• Gospod, od zibeli do groba / naj spremlja tvoja nas podoba!
  
• Nebeško Dete, k tebi vsi bi radi, / da v naše srce milost se povrne - / poroštvo večne, angelske pomladi. // Piščali tvoje bomo naj srebrne - / iz njih naj tebi hvalnic vro zakladi, / dokler v svoj mir nas večnost ne zagrne.
  
• Nad mano Bog bedi trenutek slednji, / ob varstvu božjem v duši je toplo, / resnice vir bogat je On, vsevedni, / naj dela moja venec mu pleto.
  
• Na težki poti Sin človekov / pod križem tretjič obleži. / Prenaša muke in bridkosti / za večno srečo nas ljudi. / A mi za bližnjega ne vemo, / ko v stiski čaka pomoči.
  
• Na križu Bog / razpetih rok / me tiho blagoslavlja. / Ko tu klečim / in vanj strmim, / je v meni bolečina. / Za me trpi / in krvavi, / da me otme pogina.
  
• Gospod moj, moj Bog! / V tišini večera, / vsa polna nemira / s teboj govorim. / Pod težkim bremenom / vsa k zemlji težim.
  
• Globoko Jezusa presune / žena jeruzalemskih jok. / V njih vidi matere in žene, / kar jih oklepa zemlje krog. / Njih solze skrb so in dobrota, / preliva v bisere jih Bog.
  
• Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.
  
• Ječim, / omahujem, / brez sil se bojujem / in v svoji nemoči / se vsega bojim. / O, dvigni me, dvigni / iz moje slabosti, / da duh se oklene / tvoje svetosti, / Gospod moj, moj Bog!
  
• K tebi Marija, ki vsa si deviška in sveta, / dviga v višave moj duh se iz solzne doline; / Mati veselja si lepega in bolečine, / tvoja dobrota pomoč in tolažbo obeta.
  
• Mojemu srcu brezmejno si ljuba in draga. / S soncem obdana ti mojih si dni plamenica, / sredi viharnih noči moja zvezda vodnica. / Misel mi nate, Marija, živeti pomaga.
  
• Lepo skoz življenje je / vedrega srca hoditi. / Lepo od bogastva je svojega / drugim deliti.
  
• Dete! K tebi vsi bi radi, / da v naša srca milost se povrne – / poroštvo večne, angelske pomladi.

zbira Marko Čuk