Misli Srečka Kosovela

Srečko Kosovel (* 18. marec 1904, Sežana, † 27. maj 1926, Tomaj)

Ko odpoljubi Smrt / nam vso bolest / in v srcu se ustavi čas,/se umaknemo /v veliki Prostor./Svetal postane naš obraz.

A sedaj je treba borbe v nas, / borbe, svete borbe, ne miru, / ne počitka niti lepih sanj, / ne raziskovanj, izpraševanj, / treba, da spoznamo svoj obraz / in da izpovemo: Mi smo tu!

Njegov ukaz življenje nam podarja / in glas Njegov svetove nam ustvarja. / Pokliči nas, da pridemo do tja, / kjer vse se pomiri in vse konča!

Kam bi s frazami, dragi govornik! / Spravite fraze v muzeje. / Vaše besede morajo imeti trenje, / da zagrabijo srca človeška.

Resnica je pri nas, in ako / ji pomagamo do vstajenja, / je s tem že rešen problem / življenja. Živimo resnično / življenje.

Fantje, fantje, le korajžo. / Jaz sem pogumen za tri. / V zlatem čolnu se vozim. / Iz trpljenja zajemam vse, / kar potrebujem.

Bodi svetilka, če ni ti / mogoče biti človek, / ker težko je biti človek. / Človek ima samo dve roki, / pomagati pa bi moral tisočerim.

Tiger je skočil na krotilca / in ga raztrgal. / Zveri se ne da dresirati. / Za prirodo ni dresure. / Ljudi se ne da mehanizirati. / V mehaniki ni kulture.

Nepremagljivi govori / iz mene. / Nepremagljivi jaz. / Nadzemski. / Kakor topla poslednja molitev / je njegov glas.

Kako dobri so pozdravi ljudi, / ki so v trpljenju grešili, / kot da so si umili / v dlaneh Kristusa oči.

Vera v človečanstvo. / Zame je to sveta misel. / Molčeča tišina je kakor žalost. / Nisem več žalosten, / ker ne mislim nase.

Nate naj mislim, večni Bog? / Nate, ki si skrivnosti skrivnost, / od kod si ti in kdo si ti, / ti si širjava, ti si globokost.

Ali si Oče ali si Brat, / ki samo v daljah duš živiš, / ko čutimo, da se nagneš k nam, / ko slednji ponižan je, strt in sam?

O, da sem list zeleni na večnem drevesu ljudi, / o, da bi mogel na njem zeleneti, / šumeti, v vejah gnezditi kot ptič gnezdi, / o, da bi mogel z njimi živeti!

Koliko krajin so videle že / te moje trudne oči, oči, / koliko zvokov je sredi zemlje, / ki jim srce še prisluhnilo ni! // In še so pokrajine, še bolj skrivnostne / in še bolj nevidne mojim očem, lažje od zvokov, tišje od luči, / slutim jih samo in zanje vem.

Sam, sam, sam moram biti, / v večnosti sebe in v sebi večnost odkriti, / svoje prozorne peruti v brezdalje razpreti / in mir iz onostranske pokrajine vase ujeti.

Pravim ti, brat: bodi močan, / delaj in te ne morejo uničiti, / delaj in stremi za tem: uresničiti / jasno resnico najglobljih spoznanj.

Kako je preprost človek v naravi ... / Zatorej: v prostost, kabinetni ljudje, / da se zaveste svetlih vetrov, / zibanja lahnega gozdnih vrhov, / dobre sončne svetlobe, svetlobe nad nami. / Živeti, živeti je smisel človeka.

Glejmo na smrt kakor na znamenje ob poti, ki gremo mimo vsak dan in ki se nekoč ob njem ustavimo in odpočijemo, in prepričani, da bodo naša dela dobra, nam se je ne bo treba bati.

Greš naprej - trnje je preko poti, če pa se ozreš nazaj, se ti zdi, da dehti vsa pot od velikonočnic, prvih in ponosnih cvetov pomladi.

Življenjska moč izvira iz borbenosti, iz etične sile premagovanja komodnosti, ki jo ta zahteva. V službi Duha stojimo, v službi neodvisnega, svobodnega Duha.

Pokazal vam bom grm, ne vprašujte, kje rase. Ali rase na gmajni ali za bori ali za skalami ali na Krasu ali v mojem srcu. Pokazal vam bom grm, trnov grm, ne vprašujte, kje rase.

zbira Marko Čuk