19. avgust


LETA 1662 UMRL BLAISE PASCAL

19 08 1662-Blaise-PascalFRANCOSKI MATEMATIK, FILOZOF IN FIZIK (* 1623)

Blaise Pascal je znan po svoji teoriji verjetnosti, odkril pa je pravilo o deljivosti števil in sestavil po njem imenovan Pascalov trikotnik. Nesrečni dogodek v novembru leta 1654, ko se je Pascal s konjsko vprego prevrnil in komaj ostal živ, pa je močno spremenil nadaljnji potek njegovega življenja. V njem je namreč zaznal skrivnostno opozorilo, da so njegove matematične dejavnosti vse prej kot po Božji volji. Odločil se je, da se poslej posveti izključno premišljevanju o veri in Bogu. Kmalu zatem se je pridružil skupini zavzetih kristjanov, ki se je zbirala okrog samostana Port Royal, in ji ostal zvest do smrti. Lotil se je pisanja zagovora krščanstva, a je njegovo delo ostalo nedokončano. Prijatelji so po smrti zbrali gradivo na lističih in ga izdali pod naslovom Misli.

... več o njem v zapisu iz Ognjišča 01_1974

nekaj njegovih misli:

+ Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, s to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim.

+ Človek je očitno ustvarjen za to, da misli. V tem je vse njegovo dostojanstvo in vsa njegova vrednost. Tudi njegova dolžnost je vsa v tem, da misli, kakor je treba. Vrstni red misli pa je ta: da začneš pri sebi, pri svojem počelu in svojem cilju.

+ Samo milost more iz človeka napraviti svetnika. Kdor o tem dvomi, ne ve, kaj je svetnik, ne kaj je človek.

+ Hudobneži so ljudje, ki poznajo resnico, a se je drže le toliko, kolikor jim je v prid; kolikor jim ni, se ne zmenijo zanjo.

+ Tisto, kar smo modri ljudje spoznali na višku učenosti, je naša vera naučila otroke.

+ Ničesar ni na zemlji, kar bi ne kazalo na človekovo bedo ali pa na božje usmiljenje; na človekovo nemočnost brez Boga ali na moč človeka z Bogom.

+ Ker ljudje niso mogli iznajti zdravila zoper smrt, bedo in nevednost, so se domislili, da bodo srečnejši, če na vse to ne bodo mislili.

+ Srce ima svoj red, pamet ima svojega, ki se drži načel in dokazovanja. Srce ima drugačnega. Človek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: to bi bilo smešno.

+ Moč kreposti nekega človeka se ne sme meriti po tem, kakšni so njegovi izjemni napori, ampak po tem, kakšen je njegov vsakdan.

+ Človek ni ne angel ne žival. Nesreča pa hoče, da tisti, ki bi rad iz sebe napravil angela, napravi žival.

... več Pascalovih misli:

 

LETA 1920 ROJEN VOJKO ARKO

09 03 2000 Vojko ArkoPISATELJ IN ANDIST († 2000)

Doma iz Ribnice, leta 1944 je v Ljubljani končal študij prava in v Padovi doktoriral iz političnih ved, leta 1948 pa je odšel v Argentino. V Bariločah je bil v začetku šestdesetih prejšnjega stoletja ustanovni član Slovenskega planinskega društva pobudnik graditve planinskih koč in poti ter eden najboljših poznavalcev Andov med Slovenci v Argentini. Od leta 1969 se po njem imenuje tudi eden od vrhov v pogorju (Cerro Arko). Pisal je tudi članke, poročila in črtice o življenju v Bariločah, bil glavni sodelavec slovenske planinske revije v Argentini "Gore" in z Dinkom Bertoncljem soavtor knjige Dhaulagiri (Prvi Slovenec v argentinski odpravi na Himalajo), napisal je tudi tri samostojna dela.

več o delu Slovencev v Bariločah v pogovoru z Dinkom Bertoncljem v rubriki gost meseca - Ognjišče 09_1987

 

LETA 1936 UMRL FEDERICO GARCIA LORCA

19 08 1936-Garcia-LorcaŠPANSKI PESNIK IN DRAMATIK, SLIKAR, PIANIST IN SKLADATELJ (* 1898)

Na enega največjih španskih pesnikov je imela velik vpliv pokrajina (Andaluzija, predvsem s svojo starodavnostjo, s skrivnostnim hrepenenjem in z globoko žalostjo. Lorca je v Andaluziji iskal tisto najgloblje in je to doživljal bolj čutno kot nagonsko, zato je njegov pesniški svet pogosto skrivnosten, nestvaren in poln človeške nesreče. Lorca velja za izredno karizmatičnega pesnika, je nadrealist in ekspresionist. Spada v mlajši val španske pesniške generacije, ki se je opirala predvsem na ljudsko poezijo (viteški, ciganski, ljubezenski motivi in teme). Dala pa je modern pečat na pomenski in oblikovni plati (nelogične asociativne povezave, miselni preskoki, razbiti stavki, tok zavesti!). V njegovih pesmih gre za izjemno metaforiko; metafore so večinoma izvzete iz narave in so težko razumljive, vendar je simbolika presenetljiva (barva smrti = zelena!). Lorca velja tudi za sodobnika Kosovela.

nekaj njegovih misli:

Pesem hoče biti luč.

Otroka nimaš kot šopek vrtnic.

Poezija je stvar, ki koraka po cesti.

Vse stvari imajo svojo skrivnost, poezija pa je skrivnost vseh stvari.

 

LETA 1913 ROJEN VINKO BELIČIČ

19 08 1913-Vinko-BelicicPESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST († 1999)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca - do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo "najsvetlejšo luč" (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. "Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik," je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi "Vinka Beličiča pogled nazaj" (Trst 1983). "Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno."

... več o njem preberite v pričevanju 11_1999 in obletnici meseca 08_2013

nekaj njegovih misli in verzov:

- Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.

- Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.

- Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.

- Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!

- V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti - zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.

- Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec... In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.

- Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.

- Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.

- Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.

 Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.

Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.

Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

 

LETA 1915 ROJEN VLADIMIR LAMUT

19 08 1915-Vladimir-LamutSLIKAR IN GRAFIK († 1962)

Rojen v Čatežu ob Savi, študiral je v Novem mestu, kjer je kasneje preživel večino življenja. Študij je nadaljeval v Zagrebu in se po končani umetniški akademiji profesor risanja na novomeški gimnaziji. V grafiki se je izpopolnjeval tudi na bruseljski umetnostni akademiji. Slikal je v olju, od grafičnih tehnik je uporabljal litografijo, suho iglo in jedkanico. Njegov slog je realističen, najbolj poznane so njegove krajine iz okolice Novega mesta, ob Krki ...

 

LETA 1992 NADŠKOF ALOJZIJ ŠUŠTAR BLAGOSLOVI

19 08 1992-blagoslovitev-Triglavske-kapeliceNOVO KAPELICO MARIJE SNEŽNE NA KREDARICI

Nad 5.000 planincev se je v sredo, 19. avgusta 1992 udeležilo blagoslovitve nove triglavske kapele. Blagoslovil jo je ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ob njem pa je bilo zbranih okrog 80 duhovnikov. »Nova kapela bo govorila, da je Bog med nami, da tod živijo verni ljudje. Nevernim pa bo pripovedovala o koreninah, iz katerih je stoletja živel in se ohranjal slovenski narod. Vse pa bo spominjala na božje usmiljenje in božjo dobroto,« je dejal nadškof Šuštar. Triglavski župnik France Urbanija je predstavil zgodovino gradnje in se zahvalil vsem, ki so priskočili na pomoč. »Aljaž je vedno govoril o kapelici lurške Matere božje, čeprav kip v kapelici ni predstavljal lurške Marije. Njegov sosed rateški župnik jo je imenoval Triglavska Mati božja, domačini iz Bohinja pa so jo imenovali Mati Snežnica ker je bil okrog in okrog nje sneg,« je povedal France Urbanija. Arhitekt Jože Marinko je predstavil Kapelico, slovesnost je spremljalo ljudsko petje pa tudi petje zbora Glasbene matice iz Ljubljane in Kolednikov iz Kamnika. V zvoniku na Kredarici so trije zvonovi. Prvi je posvečen Kraljici miru (vlivali so jih v času vojne v Sloveniji), drugi sv. Jakobu, varuhu popotnikov in nebeškemu zavetniku Jakoba Aljaža, tretji pa sv. Bernardu Mentonskemu, zavetniku planincev.

 

LETA 2007 UMRL RAJKO KORITNIK

19 08 2007-Rajko-KoritnikOPERNI PEVEC IN PEDAGOG (* 1930)

Doma z Lozic pri Podnanosu, šele ko je imel 25 let je začel v Ljubljani študirati petje na Srednji glasbeni šoli (pri Adu Darianu in V. Jenku). Pet let kasneje je pel svojo prvo operno vlogo (Cavaradossia v Puccinijevi Tosci) in postal stalni solist ljubljanske opere. Tu je bil zaposlen dvajset let, potem je bil še osem let honorarni sodelavec. V eh letih je ustvaril 72 glavnih vlog, predvsem iz italijanskega opernega repertoarja, ki mu je bil tako glasovno kot vsebinsko najbližji. Pel je vlogo Rudolfa (La Boheme), Duca (Rigoletto), Janka (Prodana nevesta), Nadirja (Lovci biserov), Poglionea (Norma), Manrica (Il Trovatore), Ernesta (Don Pasquale – vlogo je odpel več kot petstokrat). Gostoval je v opernih hišah nekdanje Jugoslavije, veliko pel v Italiji, spoznal pa tudi odre v Gradcu in Celovcu ter Pragi in Bratislavi. Za delo v operi je Koritnik leta 1992 prejel Betettovo nagrado, najvišje slovensko priznanje za umetniške dosežke in vsestranski prispevek k slovenski glasbi. Od leta 1982 je bil tudi uspešen glasbeni pedagog.

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh