Vinko Beličič odšel v pravo domovino

* 19. avgust 1913, Črnomelj, † 27. september 1999, Opčine

"Glej, če ne bi imeli Beličiča, Peterlina, Baraga in koga druge­ga, ki je prišel iz Ljubljane, ne vem, če bi danes v Trstu ime­li slovenske šole," je pred kakšnimi dvajsetimi leti dejal Mar­ku Tavčarju, danes vplivnemu kulturnemu delavcu med Slovenci na Tržaškem, njegov oče. To je Tavčar zapisal ob nedavni smrti Vin­ka Beličiča (28. septembra 1999).

Odločil se je za študij slavistike na ljub­ljanski univerzi in tam februarja 1940 diplomiral. Vmes je nekaj časa študiral italijanski jezik in književnost na katoliški univerzi v Milanu, ne vedoč, da mu bo to kmalu prišlo zelo prav. Leta 1962 je tam dosegel doktorski naslov z disertacijo o pes­niku Antonu Medvedu. Kot profesor slovenščine je v Ljubljani poučeval na uršulinski dekliški gimnaziji. Maja 1945 se je mo­ral, če je hotel ostati pri življenju, umakniti iz Ljubljane. Preko Koroške je odšel v Italijo (Monigo). Ko so zavezniki (An­gleži in Američani), upravitelji Svobodnega tržaškega ozemlja, v Trstu ustanavljali slovenske šole, se je našlo mesto tudi za mladega slavista Vinka Beličiča: polnih 32 let je bil predan pedagoškemu delu na slovenskih srednjih šolah v Trstu. Sodelo­val je tudi pri sestavljanju učbenikov in bil med pobudniki kul­turnega in društvenega življenja Slovencev na Tržaškem, katerega duša je bil prof. Jože Peterlin. Leta 1947 je za Vinkom prišla v Trst tudi njegova ljubljena žena Elka, pestujoč dva sinova (Matija in Andreja, ki sta se jima v Trstu pridružila še Miha in Janez). Po značaju je bil precej zadržan, skoraj plašen; dijaki pa so ga imeli radi, ker jim je že ob prvem srečanju vzbu­dil vtis, da bodo z njim "dobro shajali". Vseskozi je čutil do­motožje po svoji Beli krajini, ki mu jo je (za silo) nadomešča­la kraška gmajna, kamor je rad zahajal s knjigo in beležnico v roki, da je v miru zapisoval svoja doživetja.

V Trst je prišel že "ovenčan s slavo" pisatelja in pesnika: v Ljubljani sta namreč izšli dve njegovi knjigi: povest Molitev na gori (1943) in pesniška zbirka Češminov grm (1944). V svojem tržaškem obdobju pa je izdal pet knjig pesmi, proznih del pa je izšlo kar sedem; zadnja knjiga njegovih črtic, močno avtobio­grafsko obarvanih, je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju leta 1997 z naslovom Na vetrovni postojanki. Do leta 1991 je bil plo­doviti pesnik in pisatelj Vinko Beličič v matični domovini "ne­znan". Zaprta mu je bila tudi pot v rodno Belo krajino, po kate­ri je tako hrepenel. Ko mu je bilo dano iti tja, pa je bil raz­očaran: to ni bila več tista deželica, o kateri je sanjal. "Tam te nihče več ne sprejme ljubeznivo, tam ni več gostoljubja, za­me je vse tako hladno in tuje." Nespremenjena pa je ostala vera njegovih mladih dni. "Zame je Sveto pismo in nauk Cerkve vselej bilo resničnost, kakor tudi vera v posmrtno življenje in vstaje­nje."

(pričevanje 11_1999)