Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov

Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov je 900 verzov dolga pesnitev Leona Oblaka, ki o duši in grehu razmišlja pričevanjsko ... s poetičnimi sredstvi nam svetuje, kako naj ravna duša, da bo funkcionalna pri opravljanju vsakodnevnih nalog: naj spreminja navade in vedênje; in kako naj doseže svoj najvišji cilj – združitev z Bogom: naj se ogne vsemu, kar skriva cesto k Bogu, ki bo zanjo, za dušo, večerna zarja ... bralcu odkriva povezave med grehom in njegovimi negativnimi posledicami za naše osebno življenje, za odnose z bližnjimi, pa tudi za kulturo, družino in družbo v najširšem pomenu. O grehu Oblak ne razmišlja samo skozi prizmo razuma, temveč znotraj trikotnika: Bog – človek – svet. Grehov se ni dovolj samo spovedati, iskati je treba tudi njihove korenine .... Pesnitev je poučna in nas vabi na strmo pot, na kateri naj odlagamo posvetne misli in navlako, ki jo s svojimi grehi navlečemo nase .... Vse, kar o tem pove, je prepričljivo, ker je pričevanjsko in ima v resnici oznanjevalno razsežnost, katere cilj je bralca odpirati za Božjega Duha.

NEUMRLJIVA DUŠA
in SEDEM GLAVNIH GREHOV

Prelistajte:

Naročite knjigo

Neumrljiva dusa in sedem glavnih grehov

iz vsebine

Leon Oblak, avtor pesnitve, pozna čutenje sodobnega človeka, in se govora o duši ne izogiba in se hoče spoprijeti z eno od stalnic človekovega preizpraševanja lastne biti, s témo o skrivnostni dinamiki duše, ki je nikoli ne bo mogoče preseči. Duša je zanj neubesedljiv, a vendar realen duhovni horizont, v katerega se spušča Bog, da bi se človek, v procesu očiščevanja, lahko povzpel do Njega. (...)

Ostani, duša, z milostjo bogata
in se zavedaj, da bo končna sreča
v sadovih tvojega apostolata.

V molitvi bodi zbrana in goreča,
da satan ne zapelje te v skušnjavo,
postani zvesta in bogaboječa,
da boš nekoč prispela v večno slavo. (...)

Napuh je kralj vseh sedmih glavnih grehov;
ker se potuhnil je še v vse ostale,
je večni vzrok hudičevih nasmehov.

Da duše greha ne bi prepoznale
in vseh nevarnosti, ki v njem so skrite,
da se ga niti ne bi sramovale,

skušnjave so premišljeno prikrite.
A prav napuh je, duša, vir trpljenja;
potrebne so spremembe korenite,

da od nadutosti do hrepenenja
po miru, veri, upanju, ljubezni
prispeš in kreneš v smeri odrešenja. (...)

Pohlep je greh, ki venomer uničuje
prijateljstva, osebe in družine,
odnose v družbi, ki ji gospoduje.

Ima globoke, čvrste korenine;
osnovno zlo je želja po denarju,
iz nje izhaja svet prepoln praznine.

Saj kdor se vda napačnemu vladarju,
obsedejo posvetne ga dobrine
in zvesto služi temu gospodarju.

Pretkani mamon ga na vse načine
prepričeval bo, da je varčevanje
le prava pot do skrbne zapuščine. (...)

Boj Leona Oblaka z grehom gre onkraj vseh racionalnih razlogov, zakaj je greh škodljiv. (...) Pesnik bi se lahko glavnih grehov lotil tudi v prozi, kakršni koli že, teološko-strokovni ali poljudni. S tem bi si delo precej olajšal, saj je moral v verzificiranje krščanskega moralnega nauka vložiti nemalo truda. Toda krščanski moralni nauk ni etični kodeks, navajanje racionalnih razlogov za moralno ravnanje, temveč je dialog, a ne v smislu iskanja moralnih kompromisov in olajševalnih okoliščin, temveč odnos z Nekom, ki nas nagovarja, odnos z Besedo, ki je od začetka, pred stvarjenjem sveta. Dialog z Besedo pa presega vsak razum, vsako običajno logično sklepanje, ker gre za izročitev tistemu, ki kliče. Zato od pradavnine velja prepričanje, da je najustreznejši pogovor z Besedo lahko samo v verzih, kot v psalmih, z jezikom, ki ni v vsakdanji rabi (...) Boj z grehom po Leonu Oblaku nima za cilj vzvišenega samozadovoljstva, da ne bi bili kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki in hinavci, kakor se je hvalil farizej (Lk 18,11). Pač pa pesnik razčlenjuje greh zato, ker je prepričan, da greh, bolj kot kar koli drugega, hromi in uničuje vertikalno in horizontalno komunikacijo. (...) Oblak, prepričan kristjan, izrecno pove, da je greh nekaj tragičnega, ker prekinja dotok življenja, ki se izliva iz Izvira. (...) Pesnikovo stališče je, da slepo zadovoljevanje želja – h kateremu človeka priganjajo napuh, pohlep, nečistost, jeza, požrešnost, zavist, in lenoba – brez upoštevanja božjih zapovedi in naravnih zakonov, ne vodi v srečo, temveč v nesrečo. (...) Razmislek o grehu, duši in osebni odgovornosti terja spoštovanje nedoumljive in neizrekljive skrivnosti - ohranjanje skrivnosti, ki je onkraj vsake trditve. Božja skrivnost in skrivnost duše, naše najbolj notranje biti, je neizrekljiva, daleč od vsake določenosti in pojmovnega spoznanja (...) Oblakova poezija nas posredno opozarja, naj kategorij našega tuzemskega življenja ne podaljšujemo v večnost, ker večno življenje ne more biti projekcija našega bivanja na zemlji (...) Njegova pesnitev ni zapletena, nima značilnosti nekomunikativnosti, ki je v sodobni poeziji zelo pogosta, vendar ima svojo ontologijo, ker je vpeta v drugost, v transcendenco na eni strani in našo vsakdanjost na drugi strani. (misli Milana Knepa iz Ocene literarnega dela)

Zavist

Poraja žalost, stiske in težave,
zato kdor ne zatre zavisti v kali,
nikoli ne občuti sreče prave.

V tem grehu mnogo drugih se zrcali,
a vsi so v svojem bistvu skoraj isti,
vse od nekoč do danes so ostali.

Iz Biblije kar teče kri zavisti;
že Kajn iz ljubosumja ubil je brata,
čeprav od tega ni imel koristi, (...)

Lenoba ni zgolj klasično brezdelje,
ki mu lahko sledi melanholija;
lenoba duše v hujši greh zapelje.

Ko tiho se okoli duš ovija,
navidezno nedolžno, neboleče,
se že budi duhovna apatíja.

Kjer ni veselja v Bogu, tam ni sreče,
kjer je duhovna medlost, otopelost
in kjer molitve niso več goreče,

se v duše naseli odrevenelost,
saj greh izklopi jih iz stika z Bogom,
priklopi na duhovno zakrnelost. (...)

Razmisli dobro, duša neumrljiva,
o sedmih glavnih grehih in krepostih,
o Njem, ki ljubi te in v tebi biva.

Poišči ga v Resnici in skrivnostih,
potem boš srečna in osvobojena
ter boš svobodna uživala v radostih,

ki jih življenje nudi, saj nobena
resnična strast, ki od Boga je dana,
ni grešna, če je zdravo omejena.

Vsa tvoja čustva, duša, so obdana
z ljubeznijo, ki vate jo je vsádil
Gospod, da Njemu bi ostala vdana. (...)

Nečistost, ki človeka razčloveči,
prihaja tiho, skozi skrite misli,
in zamegli pogled k resnični sreči.

Kdor spolnosti pravilno ne osmisli
in dovoli pohoti, da prevlada,
kdor ni preudaren in kdor ne premisli,

kaj je ljubezen, kaj pa le naslada,
postane suženj spolnega užitka,
kar hitro pelje ga na rob prepada.

O, duša, če je tvoja vera plitka
in tvoja volja krhka ter slabotna,
z nečistostjo te čaka huda bitka. (...)

Zakaj in kdaj je tvoja jeza grešna?
Premisli, duša, kaj je v jezi skrito,
da v borbi z njo lahkó boš vedno uspešna.

Ker to je strast, je čustvo ognjevito,
ki nam ga Bog z namenom je podáril
in je v Njegovi luči čudovito.

Saj ko je prvega človeka ustvaril,
je jezo zlil v ljubezen in pravičnost,
a to celoto je hudič pokvaril.

Mogočni Stvarnik je želel različnost,
ob tem pa spoštovanje je zaukazal
in jeza naj krotila bi krivičnost. (...)

Požrešnost, duša, je precej nevarna,
čeprav se včasih ti morda dozdeva,
da močna si in pred tem grehom varna.

Ta greh med glavne grehe se prišteva
in če ga boš preveč podcenjevala,
lahko postane tvoja teža dneva.

Takrat boš začutíla in spoznala,
kako prav nič nedolžna ni požrešnost,
če zate nepomembna je postala.

Takrat priznala sebi boš neuspešnost
v spopadu s tistim, kar ta greh poraja,
kar zdi se le razvada, pa je grešnost. (...)

predstavlja Marko Čuk

Neumrljiva duša in sedem glavnih grehov

Zajemi vsak dan