Zmagovita ljubezen

Slovenski Maksimiljan Kolbe Izidor Završnik - pretresljiva zgodba njegovega življenja v knjigi, ki je leta 2017 izšla ob stoletnici Izidorjevega rojstva ... Zgodba o tem, kako je štajerski duhovnik Izidor Završnik dal življenje, vas bo prevzela.

Biografijo tega znamenitega duhovnika je napisal naš znani duhovni pisatelj, zgodovinar in tudi sodelavec Ognjišča, duhovnik Karel Gržan.  Življenjsko zgodbo je obogatiil z mnogimi novimi dokumentiranimi dejstvii in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo. Knjiga se odlikuje z bogato duhovno vsebino.

Imena pričevalcev se ne smejo pozabiti in izgubiti. To so vsi tisti, ki so postali žrtve različnih vojnih spopadov, krivic in nasilja, posebej na žrtve iz druge svetovne vojne, na žrtve medvojnih in povojnih pobojev pa tudi množice pričevalcev v našem času, ki so v soočenju s terorističnimi izpadi in ideologijami raje šli v smrt, kakor pa da bi bili zatajili vero v Jezusa Kristusa.
Med te pričevalce spadajo tudi mnogi slovenski duhovniki, redovniki, redovnice in lai­ki, ki so veliko pretrpeli za zvestobo veri in domovini, darovali svoje življenje za Jezusa Kristusa in za vrednote krščanskega življenja in njihova imena uvrščamo med mučence in svetniške kandidate.

iz vsebine

(...) »Mladost je čas, ko človek preveri vrednote, ki so mu bile posredovane,« je označil Cukala za samoumevno, kar je Izidor doživljal kot nedopustno. »V mladosti,« je nadaljeval, »se prebudi v nas dvom o svetu odraslih, celo
upre se nam. To se mora dogoditi, da osebno preverimo vrednote, ki so nam bile posredovane.
Ne da jih zavržemo, pač pa da preizkusimo, ali je to, kar nam je bilo posredovano, resnično vredno, da sprejmemo za popotnico v svojem življenju. Le preizkušeno lahko poosebimo.«
V Izidorju se je vzbudilo zanimanje. Kar je govoril kanonik, je bilo tako resnično v njegovem doživljanju.
»In kako preizkusimo?«
»Ni nujno, da vse na lastni koži,« je rekel Cukala. »Mladost je čas, ko privlačijo vzori, zgledi. V njih se človek poosebi in po njihovih zgodbah uravnava svoje doživljanje v ravnanje.« Cukala je umolknil. Zazrl se je v Izidorja in govoril poudarjeno: »Glej, da bodo tvoji vzorniki – tvoji zvezdniki, kakor sedaj pravite, ljudje, ki so dozoreli do osebne žlahtnosti.
Pazi, da ti ne bodo podtaknili takšnih, katerih uspeh je le na videz in ni v njihovi osebni resničnosti. In glej, da bo tvoja druščina dobra. V njej se gnete tvoja prihodnost.«
V Izidorju se je prebudilo prijetno počutje. Tako dobro je, ko nisi sam v tem, kar doživljaš – ko te vsaj nekdo, ki je že pred teboj doživljal in prerasel mladostno vznemirjenost, spoštuje v resničnosti tvojih čutenj, ki ti vzvalovijo razmišljanje in ravnanje. Kako odbojno doživljaš tistega, ki ti brezčutno, kakor da ne bi bil tudi sam prek vzburkanosti dozorel v odraslost, soli pamet mimo tvoje doživljajske resničnosti. (...)

(...) »Pristopi naj tisti, ki bo posvečen v mašnika, « se je oglasil tajnik.
»Tukaj sem,« se je odzval Izidor in stopil pred škofa.
»Ali veš, da je vreden?«
»Povprašali smo vernike in odgovorne može, zato lahko izjavim, da je vreden,« je odvrnil tajnik.
Zvonovi niso naznanili veličastnosti trenutka.
Na trgu pred stolnico so po razglasu zvenele trde besede tujca, ki je kričal svojo oblast nad podjarmljenim ljudstvom. Tam v kapeli škofa pa ... Vse je potekalo tako skromno, preprosto, v duši Bogu posvečenega pa tako veličastno ...
Izidor je zaznal trepet škofovih rok na svojem temenu. Prostor je zajel globok molk.
Celo kričanje prek razglasa je v tistih trenutkih zamrlo. Svete moči so prežele Izidorja in ga posvetile v duhovnika. (...) Tudi ob maziljenju dlani je Izidor začutil utrujenost in nemoč svojega predstojnika, ki je doživljal, kakor bi mu v zaupano mu čredo vdrli volkovi. Kot grabežljivci se niso spravili najprej na zbegane ovčice, ampak so pregnali pastirje, da bi lahko nato sami zagospodovali nad čredo. Večino duhovnikov so izgnali. Toliko vsega je bremenilo domače ljudi in misel njihovega škofa. »Gospod Jezus Kristus /.../ naj te varuje, da boš posvečeval krščansko ljudstvo in daroval Bogu sveto daritev.« (...)

»Dragi župljani, moji dragi domačini,« so Izidorjeve besede ob koncu maše zazvenelev cerkvi. »Mislim, da bodo od danes – upam,da samo za nekaj časa – skrbeli za vas sosednjidušni pastirji. Vidim, da me v zakristijiže čaka spremstvo za moj odhod.« V cerkvije vzvalovilo vznemirjenje. Izidor se je ozrlv zakristijo in videl, kako njegove besedebesnijo gestapovca, ki ga je čakal, kot zverčaka na svoj plen. »Kar bi vam rad ob slovesupoložil na srce, je: Potrpite. Ne obupavajte.Svoboda pride. Amen. – Takobodi, tako naj se zgodi ...« je rekel in odšel vzakristijo.
K njemu je pristopil Niederberger. Srditose mu je zazrl v oči: »Aretirani ste. Obtoženiste, ne le da hujskate ljudi, vaša krivda je tudi,ker ste pomagali prebežnikom s prepustnicamina italijansko ozemlje.«
Izidor je mirno zrl v gestapovca: »Mar nisoza obtožbo potrebni dokazi?«
»Slecite te mašne cunje!« je zakričal podivjanigestapovec. »Tudi talar!«
Izidor je ravnal po zahtevah.
»Preiščita ga!« je gestapovec ukazal vojakoma.
Našla nista ničesar.
»Kje skrivate prepustnice?«
»Kakšne prepustnice?« (...)

(...) Zanka se je pretrgala in mi smo bili osvobojeni (Ps 124).
Maks je skozi solze, kot v žareči kopreni, videl Izidorjevo telo, ki je omahnilo. Preplašene ptice so poletele tja k nebu.
»Ej, ti,« je zaslišal. – Z nekaj sojetniki je bil izbran, da ustreljene odstranijo z dvorišča.
Sklonil se je nad Izidorja. Na njegovem obrazu ni bilo izraza bolečine – bil je smehljaj in v njem odtisnjeno sporočilo: prepustnica za nebesa je ljubezen …
Maks se je s čelom dotaknil njegovega obličja. »O sveti mučenik, prosi zame … Izidor, prosi za nas …« je šepnil. (...)

pripravlja Marko Čuk