Zgodbe za skladen zakon in družino

Oktobra  2021 je izšel ponatis dvanajste knjige priljubljene zbirke Zgodbe za dušo. Zbiratelj in prevajalec zgodb pronicljivo in z veliko mero humorja niza pripetljaje med zakoncema, med starši in otroci, starimi starši in vnuki ter nam s tem v pozitivnem vzdušju ponuja priložnost, da bi bolje razumeli drug drugega. Bralec težko ostane ravnodušen ob duhovitem pogledu na zakon, na lik matere in očeta, na odnose med sorodniki in sosedi ali na povsem vsakdanje trenutke v življenju družine. Nekatere izmed zgodb lahko najdemo tudi na straneh revije Ognjišče, za pravo mero domislic, ki lahko služijo tudi kot izhodišče za pogovore med zakoncema ali med pari v zakonskih skupinah, pa priporočamo knjige iz zbirke Zgodbe za dušo. Berimo .... in ob zgodbah spoznavajmo sebe, učimo se sprejemati drugega takega kot je ... učimo se darovati ... spoznati, da ni zakona brez boja ... želimo se odpuščati ... in se tudi zavedati, da ne gre le za naju ...

Knjiga pa spregovori tudi o odpuščanju, ki je najvišja oblika ljubezni ... • zgodbe nam svetujejo, naj povemo ljudem, da jih imamo radi ... dokler ne bo prepozno, naj jim podarimo nasmeh, da se jih dotakne in prinese nekaj Božjega med nas ... • kaj vse nam življenje naloži, koliko navlake vlačimo s seboj - odvrzimo vse to in se povzpnimo višje ... zgodbe se dotaknejo tudi ničevosti bogastva in nas učijo tisto že tolikokrat preizkušeno: Bolj je blagoslovljen tisti, ki daje, kakor tisti, ki prejema ... • če ni Boga je vse dovoljeno - se zavedamo tega ... v novo poglavje nas vabijo zgodbe o Božji modrosti v našem življenju, o Božji previdnosti, Kristusovem sredništvu, razlogih za upanje ... spregovorijo nam o poštenosti, veri, pričevanju ...spomnijo nas, da imamo pripomoček, s katerim zagotovo lahko srečamo Boga, tudi če smo se nekoliko oddaljili ... naučimo se zato uporabljati Sveto pismo, spoštujmo Božjo besedo in jo spoznavajmo ... nesmrtna je ta beseda: Gospod, nisem vreden ... reci le besedo ... sami se moramo najprej po njej ravnati - le tako deluje, ne le govoriti drugim ... tudi naše življenje, dejanja so sveto pismo ...  • zgodbe nam za konec ponujajo drugačen zorni kot, svež pogled: preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, kolikokrat sodimo, preden poznamo resnico ... smo pripravljeni sprejeti in upoštevati tudi nasvete, ki nam jih delijo zgodbe: da položimo les križa na vznemirjeno srce, da podarimo tisto, kar imamo v srcu, da se ravnamo po otrocih, da smo pripravljeni na žrtve, da jezni in užaljeni ne delamo odločitev ...da se prepuščamo Svetemu Duhu in njegovemu ognju ... da sodelujemo z milostjo ... • ko bomo prišli do zadnjih strani knjige, ko se bomo popolnoma prepustili  zgodbam in njihovim naukom ... bomo morda začutili, da smo močnejši, trdnejši, zanesljivejši ... očiščeni, sveži, lažji, z več ljubezni v  srcu ...  z nami je Gospod bleščečega sonca, ki bo razsvetljeval naše življenje ... za nov začetek, brez strahu, svoboden, širokih obzorij ... (o zgodbah ... Marko Čuk)

iz vsebine

Neki človek je bil zaljubljen v dekle, ki je imela bel madež na očesu. Poročil se je z njo, ne da bi opazil to pomanjkljivost. Minila so leta in njegova ljubezen do nje se je ohladila. Tako ji je nekega dne dejal: »Od kdaj imaš ta madež na očesu?«
Ona mu je odgovorila: »Odkar se je ohladila tvoja ljubezen do mene.«

Molitev v družini
Župnik je obiskoval družine v svoji župniji. Eni od družin je med pogovorom zastavil vprašanje: »Ali kaj molite skupaj?«
»Gospod župnik,« je odgovoril oče, glava družine, »saj nimamo časa za to.«
Duhovnik ni odnehal: »Če bi zbolel kdo od vaših otrok, ali bi potem skupaj molili? Bi v tem primeru našli čas za nekaj družinske molitve?«
»Mislim, da bi,« je odvrnil oče.
»Ali bi molili skupaj, če bi se kateri od družinskih članov za dalj časa odpravil od doma?«
»Gotovo, da bi,« je zatrdil oče.
Župnik je tedaj odgovoril: »Spraševal sem vas samo zato, da bi spoznali, da vaš problem glede molitve ni čas. Težava je v tem, ker mislite, da vam družinska molitev ni potrebna, ko vam gre vse gladko.«

Umazane rjuhe
Mlad par se je po poroki naselil v zelo mirnem predelu mesta.
Nekega dne je žena, ko sta pila kavo, opazovala skozi okno, kako soseda obeša perilo.
Možu je dejala: »Glej, kako umazane so rjuhe naše sosede! Najbrž bi morala uporabiti kakšen drug pralni prašek. Morala ji bom pokazati, kako se perejo rjuhe.«
Mož jo je poslušal, rekel pa ni nič.
Enak prizor in enake besede so se ponovile še nekajkrat, ko je soseda obešala perilo.
Čez mesec dni pa se je žena začudila, ko je videla, da soseda obeša čisto perilo. Možu jedejala: »Glej, naša soseda je končno spoznala, kako se pere perilo. Le kdo jo je naučil?«
»Nihče je ni naučil,« je odvrnil mož. »Danes zjutraj sem bolj zgodaj vstal in medtem ko si se ti ličila, sem pomil okenske šipe.«
Podobno je v življenju: vse je odvisno od čistosti ‘okna’, skozi katero opazujemo ljudi in dogodke. Preden obsojamo, poglejmo, če smo očistili svoje srce, da bi mogli bolje videti in pravilno presojati.

pripravlja Marko Čuk