Fatima - moje brezmadežno Srce bo slavilo zmago

(* ob bogoslužnem spominu vidkinje ) Sredi stisk prve svetovne vojne se je v Fatimi trem pastirčkom od 13. maja do 13. oktobra 1917 vsak mesec prikazovala Devica Marija. Prikazovanja so spremljali nenavadni pojavi, Marija pa je pastirčkom dala tudi posebna naročila. V tretji skrivnosti je Božja Mati napovedala atentat na papeža Janeza Pavla II. Knjižica strnjeno prikazuje te dogodke ter življenje treh vidcev, od katerih sta dva že prišteta med svetnike.

V naši spletni knjigarni najdete še DVD Dan ko je sonce plesalo (resnična zgodba o treh fatimskih pastirčkih, ki jih je Marija izbrala, da povabijo ljudi k molitvi in pokori - redna cena 8,90 €). Knjiga  Klici Fatimskega sporočila (zapisi vidkinje s. Lucije - je pošla.

“Fatima je predvsem plašč Svetlobe, ki nas pokrije tukaj kakor tudi na vsakem kraju na svetu, ko se zatečemo pod varstvo Device Matere.” (papež Frančišek)

V svojem najglobljem dnu, v svojem brezmadežnem Srcu nas okrasi s sijajem  vseh biserov svoje krone in nas napravi za romarje, kot si bila sama romarica. S svojim deviškim nasmehom utrdi veselje Kristusove Cerkve. S svojim blagim pogledom okrepi upanje Božjih otrok. S svojimi rokami, ki jih v molitvi dvigaš h Gospodu, združi vse ljudi v eno samo človeško družino. (papež Frančišek)

iz vsebine:

Ko se je Devica Marija prvič prikazala, je bila Lucija stara deset let, Francek devet, Jacinta pa sedem: nihče od njih še ni hodil v šolo, zato so bili nepismeni.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter.
Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej
uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /.../

13. oktober: čudež s soncem
Ko smo prišli do hrastiča v Irijski globeli, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, ko bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev luči in takoj nato Marijo nad hrastičem. ‘Kaj hočeš od mene, o milostljiva?’ sem vprašala kot po navadi. ‘Hočem ti povedati, naj v čast mojega imena, rožnovenske Marije, na tem kraju postavijo kapelo. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojne bo konec in vojaki se bodo kmalu vrnili domov.’ ‘Rada bi te prosila veliko stvari: da bi ozdravila nekatere bolnike in spreobrnila nekatere grešnike in še mnogo drugega ...’ ‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’ Vsa žalostna je rekla: ‘Naj ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki so ga že toliko žalili.’ Razprostrla je roke, da so odsevale v soncu. Ko se je dvignila, se je odsev njene luči odbijal od sonca. Zato semzaklicala, naj pogledajo v sonce. Nisem  imela namena, da bi ljudi na to opozorila, saj se nisem zavedala, da so tam. To sem storila le po notranjem nagibu, ki me je k temu spodbudil. Ko je Marija izginila za neizmernim obzorjem, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in Marijo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef in Dete blagoslavljata svet; z roko sta delala znamenje križa. Ko je ta prikazen izginila, smo zagledali našega Gospoda in Marijo, ki se mi je zdela naša žalostna Mati božja. Prikazen je izginila, in zopet se mi je zdelo, da vidim Marijo, podobno karmelski Materi božji.«

pripravlja Marko Čuk