Janez Pavel II. Karol Veliki

Med največjimi osebnostmi druge polovice 20. stoletja in začetka tretjega tisočletja je bil Janez Pavel II., prvi slovanski papež, ki je Cerkev vodil skoraj 27 let (1978-2005). V tej knjižici je na kratko predstavljeno njegovo življenje in apostolsko delovanje. Kot potujoči oznanjevalec evangelija je prepotoval ves svet in se srečeval z milijonskimi množicami. Njegovi najljubši sogovorniki so bili mladi.Papež Wojtyla je šel v zgodovino, ki jo je s svojo veliko osebnostjo pomagal spreminjati. Prav gotovo je bil papež, ki ga je videlo največ ljudi, ki so ga največkrat fotografirali in snemali, tudi papež, ki so se ga največkrat dotaknili. Njegove knjige so izšle v milijonskih nakladah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Spodobi se, da na kratko prikažemo življenje in delo tega 264. papeža katoliške Cerkve, ki je “prišel od daleč”, kot je dejal 16. oktobra 1978 zvečer, ko se je prvič pokazal v srednji loži vatikanske bazilike. Ta kratki življenjepis podaja bistvene značilnosti njegove dolge papeške službe.

iz vsebine:

"Stražarji jutra" so njegovi ljubljenci

Vsem je bila znana posebna ljubezen Janeza Pavla II. do mladih, ki jih je med nočnim bedenjem na univerzitetnem kampu Tor Vergata pri Rimu 19. avgusta 2000, med svetoletnim romanjem mladih, imenoval “stražarji jutra”. “Papež ima rad vse, vsakega človeka in vse ljudi,” je dejal na začetku svoje papeške službe, “posebno ljubezen pa čuti do mladih.” To je dokazoval na nešteto načinov: prijateljsko se jim je izpovedoval (“Tudi jaz sem nekoč imel dvajset let, kot vi,” je dejal v Bernu 5. junija 2004. “Čutil sem veselje do športa, smučanja, igranja na odru. Študiral sem in delal, iskal sem smisel svojega življenja. Našel sem ga v hoji za Jezusom”); objemal jih je, ne meneč se za ceremonial; prepeval je z njimi “Alé ooo, alé ooo”. Na svetovnem dnevu mladih v Manili leta 1995 jim je v šali rekel: “Recite mi Karol.” Želel je, da se na vsakem apostolskem potovanju sreča posebej z mladimi. To mu ni bilo dovolj: leta 1985 je dal pobudo za “svetovne dneve mladih”, ki se naj bi obhajali v krajevnih Cerkvah (škofijah) na cvetno nedeljo, vsako drugo leto pa v vnaprej izbranem kraju, kamor bi se sešli mladi z vsega sveta. “Svetovne dneve mladih sem si zamislil kot močan trenutek, kjer bi mladi lahko srečali Kristusa, večno mladega, in se od njega naučili biti oznanjevalci evangelija za druge mlade.”
Janez Pavel II. je mlade izbral za svoje najljubše sogovornike, vendar se jim ni dobrikal, še manj pa jih varal s tem, da bi “omilil” evangeljsko oznanilo. Pred nje je postavljal velike zahteve in jih vabil, naj imajo svoj pogled vedno uprt v Kristusa. “To poletje znova odkrite čistost” (Rim, 8. julija 2003). “Iskreno priznajte, da niste gospodarji samih sebe, in odprite se Njemu, ki vas je ustvaril iz ljubezni in hoče iz vas napraviti dostojne in svobodne osebe” (Kazahstan, 22. septembra 2001). Predvsem pa jim je kazal Kristusa kot edini vir prave sreče. “On vas čaka, ko vas ne zadovolji nobena stvar, ki jo odkrijete; on je lepota, ki vas tako privlači; on vas izziva s tisto žejo po poštenosti, ki ne dopušča kompromisov; on vas spodbuja, da odložite maske, ki napravijo življenje lažno; on bere v srcih najbolj pravilne odločitve, ki bi jih drugi radi zadušili” (Tor Vergata, Rim, 19. avgusta 2000).
Ti njegovi najljubši sogovorniki so se vedno navdušeno zgrinjali okrog njega, v urah zadnjega trpljenja in smrti so bili ob njem še bolj kot kdaj prej. Malo pred koncem svojega življenja jim je izrekel zadnjo
zahvalo: “Iskal sem vas. Zdaj ste pa vi prišli k meni. Zahvaljujem se vam.”

pripravlja Marko Čuk