Božična knjiga

Advent in božič – besedi, ki številnim pomenita le naglico in stres. Božič postaja potrošniško usmerjen ali zgolj družinski praznik. Anselmu Grünu pa božič pomeni veliko več – hrepenenje, da bi drug drugega na novo srečali, da bi drug z drugim stopili v nov dialog. Božična zgodba nam želi pomagati pri tem, da prenovimo naše odnose in poglobimo naša srečanja. To se lahko zgodi le tedaj, »ko se hkrati srečamo z angelom, ki nam ga pošilja Bog, ter z Božjim otrokom v jaslih, in ko dopustimo, da nam v srce posije Njegova luč«.
Z rahločutnimi meditacijami, pesmimi in molitvami mi želi knjiga pomagati, kako bolj doživeto praznovati božič. Da bi ga praznoval tako, da bo božič odrešujoč in osrečujoč praznik. V advent, ki je čas razgledovanja, me povabi z molitvijo Oče naš, da bi postal blagoslovljeni čas, ko pridem do sebe in do trenutka, ko odpiram srce Božjemu detetu. Na poti do sebe mi postavlja zglede: Zaharija in Elizabeta, sv. Barbara, sv. Miklavž, Marija in Jožef ... sledim svojemu hrepenenju in čakam na Božji prihod, ki naj se zgodi najprej v mojem srcu ... sprašujem se, kako se bo to zgodilo, kako naj se odprem za Božje rojstvo v meni, kako naj uresničim polnost Božjega življenja? Spremljajo me besede obljube, vedno znova slišim adventni klic: Vi, oblaki, ga rosite!, pripravi se, puščava je kraj srečanja s samim seboj, advent je čas tišine, v sobi svojega srca vstopaj v prostor tišine ... v najbolj temnem delu leta  ... da bi dočakal rojstvo novega človeka ... Bog se kot otrok rojeva v meni ... otrok v jaslih ... meja med nebesi in zemljo je zabrisana, prihaja angel ... pastirji: in tu sem jaz, moji bližnji, vsak od nas: veselimo se božiča, skrivnosti Božje ljubezni, ki jo vidimo in začutimo v otroku v jaslih, dopušča nam, da smo doma v sebi in drug z drugim ... nebo in zemlja sta se srečala, čudimo se temu, kar so nam povedali pastirji:  svetloba v naši temi ... luč, ki žari v otroku, bo razsvetlila tudi moje oči, s katerimi gledam svoje bližnje. Tako bo srečanje z njim odsev nečesa večjega, ... pojem božične pesmi ... Poslušajte vsi ljudje ...Dete rajsko, dete sveto ... Sveta noč, blažena noč ...  v svojem srcu odkrivam Boga samega in iz tega bom lahko živel vse dni novega leta ... poskrbeti pa je seveda treba tudi "za telo" -.zato kaj dobrega specite, da bo za božič tudi zadišalo - recepti na koncu knjige vam bodo v pomoč ...
Božična knjiga želi biti naša spremljevalka v adventnem in božičnem času, zato je že čas, da jo vzamemo v roke. Da bi praznovali tako, da bo božič za vas odrešujoč in osrečujoč praznik. Želim vam, da bi Božjega otroka v jaslih na božič srečali na nov način in bi vsa srečanja, ki jih v tem času doživite v družinskem in prijateljskem krogu ter po božiču na delovnem mestu, preobrazila božična luč in bi v njih vedno znova zasijala skrivnost učlovečene Ljubezni, ki naša srca združuje in odpira za drugega.

iz vsebine

ADVENT.  Dobri Bog, v adventnem času pričakujemo prihod tvojega Sina. Njegov prihod pričakujemo vsak trenutek, ko bo potrkal na vrata našega srca, da bi jih odprl za tvojo Ljubezen. In pričakujemo njegov prihod ob koncu sveta, ko bo vse napolnil s svojim odrešenjem. Pričakujemo tistega, ki prihaja, in vendar vemo, da je že pri nas. Prosimo, da Jezus pride k nam in tako končno dospemo do sebe. Pogosto namreč nismo s seboj, z mislimi smo nekje povsem drugje. Naj ta advent za nas postane blagoslovljen čas – čas, ko dospemo do sebe in do tega trenutka. Naj se po pričakovanju tvojega Sina naše srce na široko odpre, da bo lahko zares vstopil.
Poveži nas s hrepenenjem po odrešenju, ki je k nam prišlo po tvojem Sinu in želi priti k nam v vsakem trenutku. Naša nagnjenja, ki se nas vedno znova polastijo, spremeni v hrepenenje. Podari nam gotovost, da je v hrepenenju po prihodu tvojega Sina tvoj Sin že prišel v naše srce in ga napolnjuje z Ljubeznijo.

SVETI MIKLAVŽ. Usmiljeni Bog, podaril si nam sv. Miklavža z očetovskimi potezami. Njegov žar sega preko stoletij, tako da otroci še danes pričakujejo njegov prihod, ko jim prinaša darove. Po sv. Miklavžu nas spominjaj, da so v vsakem od nas tudi očetovske poteze: kot bi bil v nas nekdo, ki druge hrabri in zanje skrbi, da lahko živijo lastno življenje – nekdo, na kogar se lahko naslonijo in preko njega izkusijo varnost in trdno oporo. Napolnjuj nas s svojim očetovskim Duhom, da bomo tudi mi izžarevali dobroto sv. Miklavža, da se bodo ljudje čutili obdarjene tudi po nas, že samo z našo navzočnostjo. Daj, da god sv. Miklavža praznujemo kot podobo tvoje dobrotljive skrbi za nas, ki nas usposablja, da drug za drugega očetovsko in materinsko skrbimo.

SLEDI SVOJEMU HREPENENJU.Advent je čas, v katerem se zavemo svojih hrepenenj. Ko v tišini sedimo pred prižgano svečo, ko tiho prepevamo adventne pesmi, se v nas poraja hrepenenje, ki presega ta svet. Hrepenenje širi obzorja srca. A tudi boli. Zato ga mnogi potlačujejo. Advent bi bil lahko čas, ko svoje zasvojenosti ponovno spremenimo v hrepenenja. Ko bomo svojim hrepenenjem v tišini napravili prostor, bomo morda začutili, da nismo zadovoljni s tem, kar zdaj delamo in živimo. V nas živi nepogasljiva žeja po ljubezni, ki je nihče ne more ugasniti. ... Hrepenenje se poraja iz globine. Vendar nam povzroča tudi bolečino. V nas ustvarja toplino in neko širino, hkrati pa nam daje boleče okušati, da smo daleč od tega, kar bi našemu življenju pravzaprav lahko dajalo razpoznavnost. ... Tam, kjer hrepenimo po Bogu, tam smo svobodni, tam ubežimo svojemu urniku, svojim številnim zadolžitvam. Tam pričakovanja okolice niso več pomembna. Tam smo v stiku s samim seboj. Čutimo, kdo smo. Čutimo, da smo nekdo, ki stremi k Bogu, nekdo, v komer sam Bog želi prebivati.

HREPENIMO PO LUČI. V najbolj temnem letnem času hrepenimo po luči. Zaradi tega z adventom povezujemo adventne sveče, ki z vsakim tednom bolj razsvetljujejo adventni venec. V svoji sobi prižgite svečo in molče sedite prednjo. Oglejte si, kako mila svetloba sveče osvetljuje vse, kar je v vaši sobi, kako na vse razliva svoj mili, nežni sij. Predstavljajte si, da na božič Kristus sam pošilja svojo nežno svetlobo v vse prostore vašega srca, v vaš strah, v vaš nemir, v vašo površinskost, v vaš bes, v vaše ljubosumje. Sedaj zaprite oči in s svojimi notranjimi očmi poglejte, kako svetloba sveče žari v vašem telesu, v vaših prsih, v vašem srcu, v vašem vratu, v vaših rokah, v vašem hrbtu, da, kako njeni topli in svetli žarki prodirajo vse do prstov na nogah. Pustite, naj svetloba seže prav tja, kjer jo v tem trenutku najbolj potrebujete Kristusova luč želi obsijati tudi vaše stanovanje, vašo delovno sobo in vse, kar delate, vašo spalnico, v kateri počivate, a se včasih tudi nemirno premetavate, vstopiti želi v vašo dnevno sobo, kjer preživljate čas z družino, v vse konflikte in napetosti v vaši družini. Zaupajte tej navidez tako šibki svetlobi, da bo svetlo obsijala vaše celo življenje, da bo v vaše stanovanje prinesla skrivnost Božje ljubezni, da boste lahko tam, kjer ste, v resnici doma. Kajti doma smo lahko samo tam, kjer prebiva skrivnost. Dom najdemo le tam, kjer nas Bog obiskuje v obliki luči in ljubezni ter tuje v nas spreminja v domače.

BOŽIČ - BOG SE KOT OTROK RODI V NAS. Na božič Bog prihaja v naš svet kot otrok. Ne prihaja kot odrasel človek, pač pa postane otrok, slaboten in nemočen otrok. Kot otrok nas Bog želi osvoboditi naše lastne veličine, s katero želimo biti kot Bog. Bog prihaja v otroški nemoči, da bi razbil oklep naših src, saj otrok celo zakrknjene in zagrenjene ljudi pripravi do smeha. Če prihaja Bog k nam kot otrok, pomeni, da moramo z Njim ravnati skrbno in nežno. Boga ne moremo otipati. Lahko ga samo zaslutimo v tišini našega srca, lahko se ga le nežno dotaknemo na kraju tišine, kamor ne prodreta hrup tega sveta in hrup naših misli. O Bogu ne moremo govoriti z glasnimi besedami, ampak samo nežno in tiho, kot bi govorili otroku. Pri otroku ne uporabljamo učenih besed, ampak le besede, ki prihajajo iz srca. Tako lahko tudi Boga srečamo samo tedaj, ko mu odpremo svoje srce.

Dobri Bog, danes praznujemo božič, praznik našega odrešenja, praznik rojstva tvojega Sina. K nam je prišel kot otrok. Podobe jaslic, podoba Marije, ki svojega novorojenega otroka ljubeče drži v naročju ali kleče moli pred njim, se me dotaknejo. Pokažejo mi tvojo nežno ljubezen. Ta ljubezen ne prihaja z močjo. Kot dete je, ki ga vzamem v naročje in ga pestujem. Božji otrok – tako nam pripoveduje ta praznik – ni le v jaslih v betlehemskem hlevu. Je tudi v naših srcih. Daj mi danes verovati v to in daj mi hkrati izkusiti, da je Božji otrok v meni, da je moje srce napolnjeno z ljubeznijo, ker si v njem rojen ti sam. Ko se v meni rodiš ti, prepoznam lastno vrednost. Drzneš se roditi v hlevu mojega srca, da bi me v moji vsakdanjosti in banalnosti spomnil na to, da v meni prebiva skrivnost, ki je večja od mene. Ta skrivnost tvoje ljubezni, ki jo vidim in začutim v otroku v jaslih, živi v meni in med nami. Dopušča, da smo doma v sebi in drug z drugim. V svoji hiši nismo sami. Ti sam si našo hišo izbral za svoje prebivališče. Daj nam na nov način bivati v naših srcih in naši hiši, kot ljudem, ki so bili vredni postati kraj tvoje navzočnosti.

in še recept ... da bo za božič tudi zadišalo: za VANILIJEVE ROGLJIČKE

Za približno 140 kosov
300 g moke
140 g sladkorja
ščepec soli
4 rumenjaki
sredica 1 vanilijevega stroka
300 g mletih mandljev
300 g masla
200 g sladkorja in
2 zavitka vanilijevega sladkorja
maščoba in moka za pekač
Čas za pripravo:
približno 50 minut
(plus mirovanje in pečenje)

Moko presejemo na delovno površino in v sredini naredimo jamico. Vanjo damo sladkor, sol, rumenjake in sredico vanilijevega stroka. Po robu moke porazdelimo mlete mandlje in maslo v kosmičih. Iz vseh sestavin umesimo gladko testo. Oblikujemo 4 svaljke, dolge približno 35 cm. Za 30 minut jih postavimo na hladno. Pekače malce namastimo in narahlo pomokamo ali pa jih obložimo s papirjem za peko. Vsak svaljek narežemo na 30 do 35 koščkov. Pečico ogrejemo na 200 °C (ventilatorsko na 180 °C). Vsak košček povaljamo z rokami in upognemo v rogljiček. Na pekač jih polagamo z razmikom. V pečici jih pečemo na srednji rešetki 10 do 15 minut.
Rogljički naj nežno porjavijo le na robovih. Pomešamo sladkor in vanilijev sladkor. Še vroče rogljičke poberemo s pekača in jih zelo previdno povaljamo v sladkorju. Pustimo, da se ohladijo, nato jih previdno shranimo v kovinsko škatlo.

 pripravlja (predstavitev knjige, ne rogljičke): Marko Čuk