Drobne zgodbe za dušo

Oktobra leta 2016 je izšla že osma izdaja "drobnih zgodb" (druge knjige iz zbirke Zgodbe za dušo, ki se je prvič "zgodila" pred dvajsetimi leti) - od leta 2000, ko je izšla prva izdaja, je med ljudmi že okoli 20.000 izvodov te "drobne" knjige.

V prvi "ponudbi" bralcem jo je marca leta 2000 njihov "zbiratelj" in prevajalec Božo Rustja takole predstavil: Knjige zgodb (tri izdaje Zgodb za dušo, Zgodne in prilike  ...) so bralci lepo sprejeli. Tudi zato se je založba Ognjišče odločila za izdajo knjige Drobne zgodbe za dušo. V njej so zbrane drobne, kratke zgodbe, iz različnih časovnih obdobij in civilizacij, ki največkrat na duhovit način odkrivajo globoke življenjske resnice in nam pomagajo odgovarjati na življenjska vprašanja, s katerimi se soočamo, zlasti kadar se znajdemo v stiski. To kažejo tudi naslovi poglavij: Skupaj na poti; Če na poti zgrešim?; Navade in dela na poti; Ovire na poti; Pot k Bogu; Moja pot ima cilj..." ... Tudi kardinal Franc Rode je o knjigi zapisal, da je njen slog prijeten, da je "polna iskrivih misli z globokim sporočilom". Po mnenju Berte Golob so kratke zgodbe "pravšnje za današnjega človeka" ... In knjiga je bila res takoj uspešnica - v letu 2000 so izšle tri izdaje - v dobrem letu je bilo prodanih več kot 8.000 izvodov ... Veliko lepih odzivov je bilo na te kratke, slikovite in zgovorne zgodbe, pa na "komentarje" iz Svetega pisma in drugih duhovnih pisateljev, ki jih spremljajo ... Vsekakor lahko po skoraj dvajsetih letih rečemo, da se v knjigi skriva priljubljena in koristna vsebina ... zato naj drobne zgodbe še naprej iščejo prijatelje med ljudmi ...

iz vsebine

KAMENČKI SREČE
Aron je bil ribič. Živel je na bregu reke. Nekega večera se je po napornem delu vračal domov z napol zaprtimi očmi in sanjaril, kaj bo storil, ko bo postal bogat. Kmalu je z nogo zadel ob usnjen mošnjiček. Zazdelo se mu je, da je poln kamenčkov. Odsotno je pobral mošnjiček in začel metati kamenčke v vodo. »Ko bom bogat,« si je govoril, »bom imel veliko hišo.« In vrgel je kamenček. Nato je vrgel drugega rekoč: »Imel bom služabnike, vino in izbrane jedi.«
Tako je sanjaril, dokler mu ni ostal samo še en kamenček. Aron ga je držal v roki, nanj je posvetil žarek, da se je zasvetil. Uvidel je, da je dragocen dragulj in da je zmetal proč veliko bogastvo, ko je sanjaril o namišljenem bogastvu v prihodnosti.

Pravi kristjan je človek, ki ni zagledan v zvezde, ampak je trdno zasidran v zemlji. In sredi življenja prepoznava Božjo navzočnost.

GRADITI ZA PRIHODNOST
Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. »Uporabljaj le najžlahtnejše gradivo in delo zaupaj le najboljšim
mojstrom! Nič naj ti ne bo predrago!« Rekel je še, da gre na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne. Tesar je spoznal v naročilu veliko priložnost. Skoparil je pri gradivu, delo je zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabše plačeval, njihove napake pa prekril z oblogami ali barvami, in kjerkoli se je dalo, je stene skrajšal ali zožil.
Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ in rekel: »Držal sem se tvojih navodil in zgradil sem tako hišo, kakršno, si mi naročil.«
»Vesel sem,« je rekel bogataš, vrnil ključe graditelju in dejal: »Tu imaš ključe. Tvoji so. To hišo sem dal graditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«
V prihodnjih letih je tesar vidno obžaloval, ker je tako ogoljufal samega sebe. »Ko bi bil vedel,« si je govoril, »da hišo gradim zase!«

»Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim!« (Mt 7,12)

VSAK DAN ŽIVETI
Zgodba pripoveduje o človeku, ki se je odpravil na romanje, da bi srečal svetega puščavnika in ga vprašal za nasvet. Ko ga je srečal, ga je vprašal: »Če bi ti ostal samo en dan življenja, kako bi ga preživel?«
Stari puščavnik se je pogladil po dolgi beli bradi in odgovoril: »Hm, najprej bi zmolil jutranjo molitev... Potem bi si pripravil čaj ter se odpravil zalivat vrt. Potem bi se najbrž odpravil obiskat soseda Janeza... Najbrž bi potem malo zadremal.«
»Kaj!« ga je prekinil romar, »pa saj tako preživiš vsak dan.«
»Seveda,« je odgovoril puščavnik »in zakaj bi moral biti zadnji dan drugačen od drugih?«

Delajmo, kakor da bi večno živeli, in molimo, kakor da bomo jutri umrli. (slovenska modrost)

 pripravlja: Marko Čuk