Drobne zgodbe z biserom

Oktobra leta 2001 je izšla tretja "knjiga zgodb", kakor je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja takrat imenoval to zbirko knjig z zgodbami. "V vsaki zgodbi te knjige je skrit biser. Da ga odkrijemo, se moramo vsaj za trenutek ustaviti, ga poiskati. Ko ga bomo našli, bomo bogatejši. Če biser podarimo naprej, obogatimo še druge," je Božo zapisal knjigi na pot. Posvetil jo je p. Marku Ivanu Rupniku, učitelju in prijatelju, neutrudnemu pripovedovalcu zgodb o Gospodu Življenja za življenje ljudi. (knjiga se je kasneje "zvrstila" kot tretja v zbirko Zgodbe za dušo, ki se je s prvo knjigo z istim naslovom začela "odvijati" pred dvajsetimi leti) - tej prvi izdaji Drobnih zgodb z biserom sta potem v razmiku dveh let sledili še dve izdaji (ponatisa (2003 in 2005), leta 2009 pa je zgodb, ki so "podarjale bisere" spet zmanjkalo in potrebna je bila nova, četrta izdaja. Nekoliko smo jo prenovili, jo opremili s svežimi fotografijami in taka je še v prodaji. "Že po nekaj trenutkih branja doumemo, zakaj so knjigo ponovno natisnili. Knjiga je namenjena tako osebnemu branju kot pogovoru v različnih skupinah. Tudi brati jo je moč povsem različno: kot duhovni priročnik, kot zanimivo in bogato literaturo, kot zgodbe za lahko noč. Gotovo je le eno: na neki način se nas bo s svojo globoko sporočilnostjo dotaknila," je v oceni knjige zapisala Ines Cergol Bavčar.

Kaj se skriva za platnicami Drobnih zgodb z biserom? V vsaki zgodbi je prav zares skrit biser: včasih odkrito, včasih bolj zakrito. Kdor bo prisluhnil tem zgodbam, bo pritrdil njihovim sporočilom: prava sreča se skriva v osrečevanju drugih, ljubezen je iznajdljiva, zgled je najboljše vzgojno sredstvo, modrost je odkriti resnične potrebe sočloveka, prisluhniti drugemu, pravilno uporabiti svoj čas, Bog daje blagoslov, ko smo mi naredili svojo dolžnost, življenje pa mora biti neprestano prizadevanje za prijaznost, odprtost do drugega, modrost, odpuščanje ... v sebi skrivamo veliko bogastvo, ki ga odkrivamo v preizkušnjah, v premagovanju ovir, ki odpira nove, neznane poglede na življenje, nove možnosti ... Napreduje lahko samo tisti, ki je pripravljen tvegati, se odpraviti na neznano pot, sprejeti nove odgovornosti, posoditi Kristusu roke, da bi pomagal sočloveku, saj ni nič nemogočega za človeka, ki veruje in nič ni težkega za tistega, ki ljubi ... (Marko Čuk v Ognjišču)

Ti življenjski izseki niso uglašeni zgolj krščansko, temveč občečloveško. Kdorkoli prisluhne tem zgodbam, bo pritegnil njihovim osnovnim sporočilom: ustvarjaj si dober odnos do vseh stvari, ljubi in zaupaj, spodbujaj rast svojih naravnih darov, pravo prijateljstvo je balzam za dušo, v slogi je moč, ne daj se zasvojiti televiziji, otresi se ovijalki pohlepa, ne prelagaj odgovornosti na drugega, uravnavaj svoja dejanja po namigih tvoje duše, v stiski se ne predaj obupu, ne beži pred seboj, ne ustvarjaj si lažne podobe o sebi, Kristus je v bližnjem in v stvareh okrog sebe. Odkriti ga je treba. (Jože Zadravec v Družini)

iz vsebine

KAJ JE ČLOVEK?
Bog je ustvaril osla in mu je rekel: »Ti si osel. Trdo boš delal od jutra do večera in nosil težka bremena na hrbtu. Jedel boš travo in ne boš ravno inteligenten. Živel boš petdeset let.«
Osel odgovori: »Petdeset let takega življenja je več kot preveč. Prosim, ne daj mi več kot trideset let.« In tako se je zgodilo.
Potem je Bog ustvaril psa in mu je rekel: »Ti si pes. Človeku boš zvest prijatelj in boš pazil na njegove stvari. Jedel boš, kar bo človeku ostalo in boš živel petindvajset let.«
Pes odgovori: »Gospod, petindvajset let takega življenja je preveč. Prosim, ne več kot deset let.« In tako se je zgodilo.
Potem je Bog ustvaril opico in ji rekel: »Ti si opica. Skakala boš z drevesa na drevo in se obnašala kot idiot. Biti moraš vesela in tako boš živela dvajset let.«
Opica reče: »Bog, dvajset let klovnovskega življenja je preveč. Prosim, ne daj mi več kot deset let.« In tako se je zgodilo.
Nazadnje je Bog ustvaril človeka in mu rekel: »Ti si človek, edino razumno bitje, ki bo bivalo na Zemlji. Svoj razum boš uporabil za to, da si boš podredil druga živa bitja. Vladal boš na Zemlji in živel dvajset let.«
Na to odvrne človek: »Bog, biti človek le dvajset let je premalo. Daj mi, prosim, tistih dvajset let, ki jih je odklonil osel, petnajst pasjih in deset tistih, ki jih je odklonila opica.«
Tako je Bog poskrbel za to, da človek preživi dvajset let kot človek, druga leta pa lahko preživi, kakor sam hoče.

Človek lahko svoja leta porabi, da jih preživi kot človek, ki je božja podoba, kot osel, pes ali opica...

BABIČINA OČALA
Neki deček je dejal prijatelju, s katerim sta se igrala: »Ko bom odrasel, bi rad nosil taka očala, kot jih nosi moja babica. Z njimi more namreč videti veliko več kot večina drugih ljudi. Lahko vidi v človeku dobro, kjer vsakdo drug vidi le slabo. Videti more, kaj bi kdo rad storil, še preden to stori. Vprašal sem jo, kako more videti dobro, in odgovorila mi je, da se je tako naučila gledati, ko je postala starejša. In ko bom jaz odrasel, bi rad imel taka očala, kot jih ima babica, da bi videl dobro v ljudeh.«

Kako drugačen bi bil svet, če bi si nadeli babičina očala! Če bi jaz gledal dobro v tebi in ti v meni, kako prijetnejše bi bilo najino življenje.

pripravlja: Marko Čuk