Zgodbe za srečo v družini

V začetku leta 2003 je zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rustja.pripravil za tisk peto knjigo iz zbirke Zgodbe za dušo, ki je izšla meseca marca.
"Ljudje si želimo živeti v urejeni družini. Za mlade je to celo ena največjih vrednot. Žal pa je resničnost pogosto drugačna. Številne družine so razbite, ločitve pogoste. Družinski člani so vse manj skupaj in potrošniška miselnost jih vodi k temu, da iščejo predvsem materialne dobrine tudi za celo zapostavljanja medsebojnih odnosov in urejenega družinskega jedra, ki bi lahko v času življenjskih viharjev postalo najboljše zavetje družinskim članom. Zgodbe iz te knjige želijo bralce spodbuditi, kako obnoviti vero, utrditi upanje in osvežiti duha ljubezni, razumevanja in medsebojnega spoštovanja ter darovanja v družini," je zapisal Božo v prvi predstavitvi februarja 2003.

Tudi ta knjiga je šla hitro med bralce, v dobrem letu je bilo prodanih 6.000 izvodov in v naslednjih treh letih sta izšli še dve izdaji. Julija leta 2012 je izšla prenovljena izdaja (1.500 izvodov), ki smo jo čez dve leti morali ponatisniti.

Kaj nam prinašajo Zgodbe za srečo v družini? - Najprej spregovorijo o odnosu mož - žena in takoj na začetku ponujajo formule (majhne in preproste stvari), pravila (nikoli jeze, sebičnosti, kričanja, iskanja napak, pripomb...), dragocenosti ... in prošnjo: naj se poti moža in žene vijeta tako, da se bosta združili ... da bo veter vedno na njuni strani, sonce naj jima sije v obraz, naj pada dež na njuno polje, luč prijateljstva naj vodi njune skupne korake ... usmiljeni Gospod naj ju nosi na dlaneh in Duh ljubezni naj poišče bivališče v njunih srcih. ...Potem pridejo otroci: in zgodbe v tem poglavju prinašajo veliko nasvetov staršev otrokom na pot ... pa tudi zapovedi za odrasle, kaj pomeni biti oče, mati, kaj lahko oba skupaj in vsak posebej otroku ponudita za pot življenja ... Kaj je potrebno, da sta dva lahko oče in mati?  ... kako si lahko mož in žena pri tem pomagata, kako pomembna je materina ljubezen do otrok ... Zgodbe pripovedujejo tudi o tem, kako naj otroci kot bratje in sestre živijo v družini, si medsebojno pomagajo, se žrtvujejo drug za drugega in ne prinašajo v družino sebičnosti ... Kako pomembno je v družini upanje? ... dajati je treba upanje, da lahko govorimo o družinski sreči, biti moramo ljudje blagrov: najti svoje veselje v sreči drugih, videti dobro za druge, se obnašati do vseh naokoli spoštljivo in dostojno, posvečati svoje življenje iskanju Božje pravičnosti in odpuščanja vsem, si prizadevati za mir, narediti prvi korak na poti odpuščanja in sprave ... Kako pomembno je odpuščanje v družini ...kako pomembno spoznanje, da je tvoja sreča v sreči drugih? Tudi o tem govorijo zgodbe, pa o pravilni in napačni vzgoji (deset zapovedi, če hočeš otroke slabo vzgojiti), sprašujejo, kaj bi se zgodilo, če bi prišel v tvojo hišo Jezus, za en dan? ... kako lahko malenkosti ustvarijo odličnost ... v družini seveda ne sme biti prostora za zavist, veliko se je treba pogovarjati, iskati (in najti), postaviti Boga v središče, usmerjati, spraševati ... pripraviti pa se moramo tudi na osamljenost ... in sklep za srečo v družini: vsi člani družine morajo biti predvsem zvesti samemu sebi, razumeti, da življenje izgubi pomen brez ljubezni in služenja drugim ...kdor ni sposoben odpovedi in žrtve, nikoli ne bo zaživel svojega življenja ... ... tudi ko našega dela in prizadevanja nihče ne vidi, ko našega truda ne opazi in našega napora nihče ne pohvali ... ga Bog vidi in opazi. Če svoje napore v ljubezni združujemo s Kristusovo ljubeznijo, je to že zapisano v Božji ljubezni, tudi takrat in morda predvsem takrat, ko nam nihče ne da priznanja za to. (Marko Čuk o knjigi)

iz vsebine

BOŽIČNI PAJEK
Legenda pripoveduje o zanimivem dogodku, ki sta ga na begu v Egipt doživela Jožef in Marija.
Ko se je zvečerilo, si je sveta družina morala poiskati zavetje v votlini. Bilo je mrzlo in zjutraj je bila zunaj slana. Pajek je videl dete Jezusa in v srcu se mu je porodila misel, da bi naredil nekaj, s čemer bi Božje Dete in vso sveto družino
obvaroval pred mrazom. Vedel je, da lahko naredi samo eno stvar in sicer tisto, katero zna.
Tako je na vhodu v votlino spletel mrežo, da bi jo kot zavesa branila pred mrazom.
Sveto družino pa so zasledovali vojaki, ki jih je  poslal Herod, da bi izpolnili njegovo kruto povelje.
Ko so prišli do vhoda v jamo, so jo hoteli preiskati, a ko je stotnik videl, da je vhod prepleten s pajkovo mrežo, je dejal: »Poglejte, pajkova mreža. Nepoškodovana je, zato je nemogoče, da bi pred kratkim kdorkoli vstopil vanjo, kajti sicer
bi bila mreža pretrgana.
Vojaki so šli naprej in nadaljevali svoje iskanje.
Tako je pajek rešil sveto družino.
Nekateri pravijo, da zato božično drevo krasimo z bleščečimi trakovi. Spominjali naj bi nas na niti pajkove mreže, ki je stala na vhodu jame, kjer je bila sveta družina. Sneg, s katerim posujemo božično drevesce ali božično ikebano, pa
nas spominja na slano in mraz, pred katerima je pajek želel zavarovati sveto družino.

Pomenljiva in zgovorna legenda pa skriva v sebi še globljo misel: Bogu je pri srcu družina in ima rad otroke, zato jih varuje in zanje skrbi.
Le mi smo izgubili vero v to Božje varstvo. Ne verujemo več, da Bog z vsakimi lačnimi usti, ki jih da družini, pokloni tudi dvoje marljivih rok, in da njegov angel v hišo, kjer so nova lačna usta, prinese tudi novo žlico.

OTROKOV NASVET STARŠEM
Moje roke so majhne. Prosim, ne pričakujte, da bom vedno čisto pravilno pospravil posteljo, narisal sliko ali vrgel žogo.
Moje oči še niso videle toliko sveta kot vajine.
Prosim, dopustita mi, da si ga ogledam na svoj način brez nepotrebnih omejitev.
Domače naloge bodo vedno, toda jaz bom majhen le nekaj časa. Prosim, vzemita si čas, ko mi jih bosta pomagala delati.
Moja čustva so nežna. Prosim, bodita občutljiva za moje potrebe. Bodita do mene tankočutna, kot bi rada videla, da so drugi do vaju.
Sem poseben Božji dar. Cenita me, kot Bog želi. Vodita me, da bom živel, in vzgajajta me na ljubezniv način.
Vajine spodbude potrebujem, da bom zrasel, zato me ne grajajta preveč ostro. Poskušajta popraviti moje obnašanje, ne da bi me zapostavljala kot osebo.
Pustita mi svobodo, da se bom odločal. Pusti mi, da se bom zmotil in lahko učil iz napak.
Tako bom pripravljen, da se bom kot odrasel človek odločal modro in preudarno.
Ne popravljajta del, ki sem jih jaz naredil. S tem mi dasta vedeti, da moji napori niso po vajini zamisli. Vem, da vama je to težko, a ne primerjajta me z mojim bratom ali sestro.
Ne bojta se me za kakšen konec tedna dati na počitnice.
Otroci potrebujemo kakšen teden bivanja od doma, kakor tudi starši potrebujete, da preživite kakšen konec tedna skupaj. S tem mi pokažeta, da je vajin zakon nekaj posebnega in da posebej negujeta vajin odnos.
Prosim, dajta mi dober zgled in me redno jemljita s seboj k maši. Rada me peljita k verouku.
Lepo mi je in koristilo mi bo, če se bom čim več naučil o Božji ljubezni.

VSTANI, SIN!

Oče je trkal na vrata sinove spalnice.
»Robi, Robi!« je poklical, »zbudi se!«
Robi je odgovoril: »Ne bom vstal, oči.«
Oče je tokrat povzdignil: »Vstani! Sobota je in moraš na trening.«
Robi je odgovoril: »Nočem na trening.«
»Zakaj ne?« je vprašal oče.
»Zaradi treh reči,« je odgovoril Robi. »Trening je tako ‘brezvezen’, otroci me zafrkavajo in sovražim treninge. Se posebej ob sobotah.«
Oče se je jezen naslonil na vrata. »Sedaj pa ti bom jaz navedel tri razloge, zaradi katerih moraš na trening. Prvič, ker je to tvoja dolžnost, ker si član moštva, drugič, ker imaš štirideset let in tretjič, ker si trener moštva!«
V naši dobi je polno odraslih, ki se ne osamosvojijo, ampak ostanejo doma kot nekakšni mamini sinčki in starši jih razvajajo. Ne ustvarjajo si svoje družine in ne zaživijo samostojnega življenja, ker jim je ‘ob mami’ najprijetneje. Nikoli
niso sposobni stopiti v odpoved in žrtev, a tudi nikoli ne bodo zaživeli svojega življenja.

izbira in pripravlja: Marko Čuk