Nauk gora

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.
Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.
Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

iz vsebine

MARKACIJE
Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore ... Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.
Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev ... Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.
Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti ... Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.
Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo ... Zato potrebujemo markacije.

MEGLA
Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.
Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST
Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” - in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom ... A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!
V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.
Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk