Cerkev, hiša usmiljenja

Usmiljenje nam omogoča, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo in ne sprejemamo kot tiste, ki nas ogrožajo, kot tiste, ki jih je treba premagati ali se pred njimi varovati. Omogoča tudi, da ljudi okoli sebe ne prepoznavamo kot tiste, ki jih je treba sebično izkoristiti za doseganje svojih ciljev in uresničevanje svojih načrtov. Usmiljenje odpira oči in mehča srce, da v ljudeh okoli sebe spoznamo brate in sestre ter jih vzljubimo.
Pravzaprav usmiljenje pomaga, da stopimo iz brezdušne urejenosti, v kateri ima zadnjo besedo črka postave, ki se ne ozira ne na posameznika in ne na skupnost. Na ta način so delovali totalitarni sistemi preteklosti in tako delujejo še danes. Presunljivo je, da za njimi ostajajo samo žrtve, nešteto žrtev, oni pa gradijo svetlo bodočnost.
Taki lahko postanemo tudi mi, če naš odnos do človeka, do skupine, do skupnosti, do cerkvenega občestva in do družbe ne sloni na usmiljenju.
Hodimo po žrtvah in mislimo, da služimo Bogu in ga slavimo.
Na to temeljno potezo naše krščanske drže nas ves čas svojega papeževanja opozarja papež Frančišek. Pred nami je knjiga njegovih misli in razmišljanj, ki nosi pomenljiv naslov: Cerkev, hiša usmiljenja. Kako močno je povabilo, da moramo kristjani po Jezusovem zgledu živeti usmiljenje in na ta način Cerkev spreminjati v dom, v katerem sicer spoštujemo vse, kar vanj prinašajo nauk, zapovedi in zakoniki, zadnjo besedo pa ima vedno zgled dobrega in usmiljenega Očeta.
Knjiga je bila napisana za izredno sveto leto usmiljenja (2015-2016), vendar pa smo takrat prosili in molili, da mora usmiljenje postati naša vsakdanja drža. Če je to uresničljivo, potem bo usmiljenje postalo naše osnovno bogoslužje, in bomo tako v polnosti deležni sadov izrednega svetega leta usmiljenja, s katerim je želel sveti oče Frančišek prebuditi kristjane in celotno Cerkev, da bi skupaj z Jezusom postala ena sama nenehna molitev in prošnja pred Očetom: »Oče, odpusti jim.«

Oznanjevanje evangelija je v prvi vrsti proces spreobrnjenja, izhod in pot, ki jo Frančišek do onemoglosti priporoča vsem: začenši pri duhovnikih, »združenih, da bi mazilili«, poklicanih, da bi sprejemali in služili, spodbujenih, naj se ne bojijo isti do meja in obrobij življenja, tja, kjer so ubogi, obrobni, zadnji.
Pozornost do ubogih – gmotno, duhovno ali človeško ubogih – se ne rojeva predvsem iz dejstva, da pomenijo težave v gospodarskem ali družbenem ali pastoralnem smislu, temveč iz temeljne zavesti, da jim je Bog-Ljubezen, ki je postal ubog med ubogimi, v svojem življenju in poslanstvu zagotovil posebno mesto. »Revna Cerkev za reveže« je torej za papeža Frančiška temeljno vodilo, ki usmerja in v evangeljskem pomenu opredeljuje izbiro uboštva in službo ubogim. V tem nadaljuje občudovanja vredno zgodovino cerkvene dobrodelnosti, ki je bila stoletja orodje osvobajanja, vključevanja in napredovanja revežev v zvezi s svobodo in Kristusovo ljubeznijo. Le-ta ne naklanja samo resnične, trajne in velikodušne solidarnosti, temveč si tudi dejavno prizadeva za pospeševanje osebnega dostojanstva, zasledovanja pravičnosti in vzpostavljanja omike, ki naj bi se po pravici ponašala s pridevnikom »človeška«, »humana«.
Tu se Frančiškovo gledanje na Cerkev in dušno pastirstvo neizogibno ujema z njegovo zamislijo o človeku in družbi. Njegov kleni nagovor vleče vzporednice in se povezuje z drugim; neposredni in močni nagovor pretrese zavest, da bi zadel »okamenelo« srce družbe, zaprte pred kulturo srečanja in dobrega, kar je nujno za bratstvo in mirno življenje. Dokler namreč ne padejo idoli, ki jih imenujemo moč, denar, pokvarjenost, stremuštvo, samoljubje, vsegliharstvo, skratka »duh sveta«, je nemogoče napredovati v zaželeni smeri boljšega sveta.
Vse te do danes pogosto ponovljene misli, ki jih s široko in učinkovito sintezo osvetljuje tudi apostolska spodbuda Veselje evangelija, kažejo na ravnanje, ki ga je treba opustiti, in na pastoralne naloge, ki jih je treba vzeti za prednostno obzorje cerkvenega dela. Papež je v tem prizadevanju s svojo besedo in zgledom predtekmovalec, ki narekuje vedno hitrejši ritem hoje po tej poti. Želi nam dopovedati, da pristnega in verodostojnega krščanstva ni mogoče živeti v duhu evangelija, če je vera posameznikov in krščanskih skupnosti zaspana in utrujena, če ni živahnega življenjskega utripa; če se zadržuje znotraj obzidja srca in svetišč; če Cerkev boleha ali se stara, ker je preveč zaverovana vase, namesto da bi na široko odprla vrata in se spopadla z izzivi sveta, tudi z nevarnostjo, da pade ali se zaplete v kakšen neprijeten dogodek. Od tod njegovi neprestani pozivi, da se je treba znebiti okorelosti in otrdelosti, licemerstva in  pomanjkljivosti, ki spodkopavajo verodostojnost krščanskega pričevanja, hkrati pa tudi njegova trdna odločenost po preoblikovanju in prenovi cerkvenih struktur, da bi postale primernejše za cilje, ki jih morajo zasledovati, in naloge, ki jih morajo opravljati. V bistvu gre za očiščenje, prenovo in poživitev cerkvenega življenja, za cerkveno in pastoralno razsodnost, kar vse bo Cerkvi pomagalo zopet najti bistvo misijonskega poslanstva, ožarjeno s Svetim Duhom in s priprošnjo Marije, matere evangelizacije.

Znebiti se posvetnega duha
Ko sem za praznik sv. Frančiška obiskal Assisi, so se časopisi in druga sredstva obveščanja prepustili domišljiji. »Papež gre slačit Cerkev!« »Kaj bo snel s Cerkve?« »Slekel bo škofe, kardinale, samega sebe.« Da, bila je lepa priložnost, da povabim Cerkev, naj se sleče. Toda Cerkev smo mi vsi!
Vsi! Od prvega krščenca naprej, vsi smo Cerkev, in vsi moramo stopati za Jezusom, ki je prehodil pot slačenja. On sam. Postal je suženj, služabnik; ponižan je hotel biti do križa. In če želimo biti kristjani, tudi za nas ni druge poti. Ne bi mogli narediti krščanstva nekoliko bolj človeškega – pravijo – brez križa, brez Jezusa, ne da bi se slekli? Tako bi postali sladki kristjani, kakor torta, kakor slaščice!
Zelo lepo, a ne bi bili pravi kristjani! Morda bo kdo rekel: »Kaj pa naj Cerkev sleče, česa naj se znebi?« Danes se mora znebiti zelo hude nevarnosti, ki grozi vsakemu kristjanu, prav vsem – posvetnosti. Kristjan ne sme živeti v sožitju s posvetnim duhom. Posvetnost vodi v nečimrnost, objestnost, oholost. To je malik, ne Bog. Malik je! In malikovalstvo je najhujši greh!
Ko mediji govorijo o Cerkvi, mislijo, da so Cerkev duhovniki, redovnice, škofje, kardinali in papež. Ne, Cerkev smo, kakor sem dejal, mi vi. In vsi mi se moramo znebiti te posvetnosti: duha, ki nasprotuje duhu blagrov, duhu, ki je nasproten Jezusovemu duhu. Posvetnost nam škodi. Zelo žalostno je srečati posvetnega kristjana, ki prisega na trdnost, ki mu jo zagotavlja vera, in hkrati na tisto, ki mu jo daje svet. Ni mogoče sedeti na dveh stolih. Cerkev – vsi mi – mora sleči posvetnost, ki jo vodi v nečimrnost in oholost, kar je malikovanje. Jezus sam nam je rekel: »Ne morete služiti dvema gospodarjema: ali služite Bogu ali pa denarju« (prim. Mt 6,24). V denarju je ves ta posvetni duh; denar, nečimrnost, oholost, pot ... ne moremo ...  žalostno je z eno roko brisati, kar z drugo pišemo.
Evangelij je evangelij! Bog je en sam! Jezus je postal naš služabnik in za posvetnega duha tu ni prostora. Danes sem z vami. Veliko vas je sleklo ta divji svet, ki ne ponuja dela, ki ne pomaga; ki se ne zmeni za otroke po svetu, ki umirajo od lakote; ki se ne zmeni za to, da številne družine nimajo kaj jesti, nimajo priložnosti, da bi zaslužile za hrano; ki se ne zmeni, da morajo tolikeri bežati pred suženjstvom, lakoto in si z begom iskati svobodo.
Kako hudo je gledati, ko srečajo smrt, kakor se je pogosto dogajalo na Lampedusi. To počne duh posvetnosti.
Naravnost smešno je, če kristjan – pravi kristjan –, če duhovnik, redovnica, škof, kardinal, papež želi stopiti na pot te posvetnosti. To je morilsko obnašanje. Duhovna posvetnost ubija! Ubija duha! Ubija človeka! Ubija Cerkev!

pripravlja Marko Čuk