Post

Post ni sam sebi namen. Ob ponovnem od­kritju te dolgo zasute prakse so jo včasih preveč absolutizirali. Vendar je post preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas skupaj z molitvijo in dajanjem miloščine lahko postavi v pravo držo do Boga in do ljudi. Odločilno za pravilno razumevanje posta je, da ga ne gledamo izolirano, ampak pred­vsem v povezavi z molitvijo.
Post je molitev s telesom in dušo. Post kaže, da mora naša pobožnost postati telesna, da mora pre­vzeti meso, tako kot je Božja beseda v Jezusu Kri­stusu sprejela meso. Molitev postane meso, zagra­bi tudi naše telo, ko se izrazi v postu. Tedaj naš od­nos do Boga ni več samo v glavi, tedaj Bogu ne go­vorimo več le pobožnih besed, ampak izpovedujemo s svojim telesom, da hrepenimo po njem, da smo brez njega prazni, da smo odvisni od njegove milo­sti, da živimo od njegove ljubezni in da naše lakote končno ne morejo nasititi zemeljske jedi, ampak le Bog sam, vsaka beseda, ki pride iz Božjih ust (Mt 4,4).
Tako uresničujemo v postu svojo eksistenco kot ustvarjena bitja, ki ustvarjena od Božje roke najde­jo šele v Bogu spet svojo izpolnitev, ki ne ostanejo le pri darovih, ampak je cilj njihovega hrepenenja sam Darovalec. S telesom in dušo se stegujemo po Bogu, s telesom in dušo ga molimo. Post je krik te­lesa po Bogu, krik iz globine, iz brezna, v katerem srečujemo svojo najglobljo nemoč in ranljivost in neizpolnjenost, da bi se povsem sprostili v Božjem breznu.
Anselm Grun črpa iz modrosti cerkvenih očetov in starih menihov izkušnje, ki so nepogrešljive, da nam post uspe.Le tako lahko odpovedovanje postane "molitev z dušo in telesom".

iz vsebine

Kje se danes postijo? Skoraj nič tam, kjer bi najprej pričakovali, v samostanih. Tam vam bodo našteli veliko vzrokov, zakaj se danes ne mo­remo več postiti tako, kot je na primer predvidel Benedikt v svojem Pravilu ali kot je prakticiral Frančišek: danes moramo delati več kot včasih, ni­smo več tako zdravi, povrh tega je marsikaj pač ča­sovno pogojeno. Nasprotno pa imajo postne izkuš­nje mnogi mladi ljudje, kristjani in nekristjani. Po­stijo se iz različnih motivov, postijo se za mir, za živ­ljenje. Post je sredstvo in znamenje njihovega an­gažmaja za njihove cilje. Nekateri se postijo, da bi si dokazali, da se lahko obvladajo. Drugi se postijo iz socialnih razlogov. Na svoji koži hočejo občutiti idejo medsebojnega deljenja. Odpovejo se jedi in pi­jači, da bi pomagali drugim. Spet drugi se postijo, da bi intenzivirali svojo molitev in meditacijo. In po­tem so številni, ki se postijo zaradi zdravja.

Kdo so valpti, ki me zatirajo in se jim moram podrediti samo zato, da lahko živim, da sem pri vseh priljubljen?
Kje prodajam svojo svobodo, svojo resnico, svo­jo pristnost, samo zato, da se izognem konfliktu s priganjači?
So to zunanji priganjači, ljudje, ki me s svojimi pričakovanji preobremenjujejo?
Ali so to notranji priganjači, kot perfekcionizem, hotenje biti priljubljen, nezmožnost reči ne?

Kje nimam trdnih tal pod nogami?
Kje se bojim lastne svobode, poguma, da bi hodil po svoji poti?
Kako mi gre z mojim nezavednim?
Se tudi tu bojim, da bi lahko prišlo na plan nekaj, kar bi postavilo pod vprašaj vso mojo samopodo­bo in me naredilo negotovega?
Kje iščem krivce, ko mi ne gre dobro?
Kje ne morem odpustiti Bogu, da mi nalaga to življenje?
Kje se puntam proti Bogu, proti usodi, proti lju­dem, s katerimi moram živeti skupaj, s katerimi moram hoditi svojo pot, podobno kot Mojzes s trmoglavim ljudstvom?

Godrnjam proti vse­mu in nisem z ničimer zadovoljen?
Tarnam, namesto da bi iskal rešitve?
Kje sem obtičal v tarnanju?

Katere izkušnje so me zagrenile?
Poznam občutek zagrenjenosti v sebi?
Poskusi zagrenjenost v sebi v molitvi ponuditi Bogu, da jo spremeni, da bi v tebi nov sladek okus prepojil telo in dušo.

pripravlja: Marko Čuk