Vsak ima svojo pot

»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu - kot naroča Kristus - umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je  Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, 'največjo' ljubezen - tako, ki je pripravljena, da 'da svoje življenje za svoje prijatelje'. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, 'po poklicu' (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero - vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: 'Arbeit macht frei' (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt - za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji...«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot - in edino ta - je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli. 

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk