Zgodba zate

Enajsta knjiga v zbirki Zgodbe za dušo (ponatis 2022), prinaša zgodbe, ki so, pred objavo v knjigi, v letih 2011-2014 izhajale v Ognjišču (Povejmo z zgodbo). V knjigi je 48 zgodb, ki jih je za knjižno izdajo uredil in razvrstil njihov zbiratelj, prevajalec in urednik Božo Rusja, ki je o knjigi zapisal, da je "to nekakšna sestrica knjige Zgodbo ti povem. Največkrat duhoviti zgodbi sledita kratka misel in molitev ob sporočilu pripovedi. Na koncu je dodana domislica, ki jo bomo lahko ponesli v življenje. Barvne ilustracije Petra Škerla nam sporočilo zgodb še bolj približajo."

Rdeča nit: važno je, kdo je naš učitelj in koga poslušamo. Pomembno je, kaj navdihuje naše življenje in kaj hočemo v življenju doseči.
Učitelj usmerja življenje učenca, zato ni vseeno, kaj berem, kaj poslušam in gledam ali kakšne spletne strani obiskujem. Vse to je moj ‘mentor’ za dobro ali za slabo. Če je učitelj dober, bo postal dober tudi učenec.

Knjiga se začne z zgodbo o preizkušnji ... naše živjlenje jih je polno, moramo pa jih znati premagovati, da bi bili srečni, zadovoljni ...lahko so to malenkosti, ki pa morejo narediti veliko hudega ...
zgodbe nam v nadaljevanju spregovorijo prav o tem: - kako moramo biti vedno pripravljeni, budni,  - obdarovani smo s številnimi darovi, vendar niso samo za nas ... kako razumeti, da je večja sreča dajati, kot prejemati ... - ali nam bo uspelo, da si bomo upali priznati svoje napake ... - da bomo strpni, ko bomo trčili ob značaje in izraze, ki nam niso po volji ... - da znamo ceniti poštenost v vsakdanjem življenju in v vseh življenjskih okoliščinah ... - da se zavedamo, da smo tudi mi pomembni, da moramo sprejeti svoje poslanstvo in odgovornost ... - ali naš zgled pelje ljudi v pravo smer? ... - ali smo hvaležni za Božje dotike v našem življenju, ki popravljajo našo smer? ... Jezus uči: bodite ubogi v duhu ...  se zavedamo svojih potreb, in tega, da jih lahko potešimo le v izročitvi Bogu ... - koliko je v nas ponižnosti, da hvaležno sprejmemo pameten nasvet. ... koliko je v nas hrepenenja po božjem kraljestvu, ... - kako je kaj z našo vero, ali prosimo za trdno in globoko vero, za zaupanje v Božjo previdnost ... - vemo, kaj je to skesano srce ... je kaj možnosti, da postane dobrota naša navada ... - ljubimo to življenje in ga živimo kolikor moremo pogumno in vedro ... - kaj pa naše upanje, ki je posebna in morda največja sreča, ki nam jo lahko ponudi ta svet? ... - (MČ o knjigi)

iz vsebine

*** ZGODBE ***

Doktorat
Za grmom je sedel zajec in nekaj pisal. Mimo pride lisica in ga vpraša:
Kaj pišeš?
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
Kakšna temo pa obravnavaš?
Kako odreti lisico.
Reva, kako si upaš? – zavpije lisica, zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zaslišijo obupni kriki.
Kmalu pride zajec iz grma in nadaljuje pisanje. Čez nekaj časa pride mimo volk.
Kaj pišeš? ga vpraša.
Doktorsko disertacijo – odgovori zajec.
O čem?
Kako odreti volka – odgovori dolgouhec.
Kako si upaš? – zakriči volk. Zgrabi zajca in ga odvleče v grm, iz katerega se zasliši obupen krik.
Spet pride iz grmovja zajec in z njim medved, ki mu reče:
»Si videl? Ni važno, kakšno temo imaš. Važno je, kdo je tvoj mentor!«

Kuhar in njegovi pomočniki
Kuhar, ki je delal v gostilni, si je vedno umil roke, preden se je lotil dela.
Nekoč mu je eden od njegovih pomočnikov dejal: »Ni treba, da si tako natančen in si umivaš roke vedno, preden začneš kuhati. Saj nihče ne bo vedel, ali si pripravljal hrano z umitimi ali neumitimi rokami.«
Kuhar je odgovoril: »Čutim, da je to moja dolžnost. Ljudje res ne bodo vedeli, ali sem si roke umil ali ne. Moja vest pa mi govori, da moram to storiti. Sicer pa Bog vidi in ni mi mar, ali ljudje to vedo. Zadovoljen sem, da delam prav in da opravljam svoje dolžnosti, kakor je treba.«

*** MISLI ***

Poštenost je krepost, ki nas spodbuja k resnicoljubnosti do sebe in drugih. Narekuje nam tudi, da držimo dano besedo in izpolnjujemo svoje dolžnosti.
Pošten človek je vreden spoštovanja in zaupanja.
Če smo pošteni, vidimo človeka, kakršen je v resnici, z njegovimi sposobnostmi, pa tudi omejenostmi. Pošten človek to seveda vidi najprej pri samem sebi.

***

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

*** MOLITVE ***

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se naučimo iskrene ponižnosti,
kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.
Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.
Naj to služenje navdihujeta
velika ponižnost in ljubezen!
Kadar bomo čutili,
da moramo biti odločni,
naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.
Opogumi nas,
da bomo prav uporabljali talente,
ki si nam jih podaril.
Naj to delamo s hvaležnim srcem,
v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.
Naj postanemo vedno bolj podobni tebi,
ki si »krotak in v srcu ponižen«.

***

Gospod Bog,
pomagaj nam gojiti strpnost,
da se bomo izognili
napačnemu razumevanju, sovraštvu in sporom.
Morda se ne znamo znebiti
ali spremeniti stvari ali ljudi,
ki nas motijo ali vznemirjajo.
Prosimo te,
da nam prav v takih trenutkih
pomagaš obvladovati naše reakcije.
Podeli nam moč, da bomo strpni,
ko bomo trčili na značaje in izraze,
ki nam niso po volji.
Naj se takrat rajši obrzdamo,
kakor da bi pokazali svojo nestrpnost in jezo.
Daj nam blag razum in odprto srce,
da bomo premišljeno ravnali v stiku z ljudmi,
ki nam z besedami ali dejanji gredo na živce.
Ne dopusti, da se takrat razjezimo
in krivdo zvračamo na svojo živčnost.
Vodi nas, da bomo moč za strpnost
črpali iz tvoje razumevajoče ljubezni.

*** ISKRICE ***

Hinavščina je huda značajska napaka, ki omreži človeka. Potrebna je stalna čuječnost. To ni napaka kakor jeza ali lakomnost, ki nas napadata občasno. Hinavščina je ‘stalna zaposlitev’.

***

Ni važno, kaj delamo, niti koliko delamo, temveč s kolikšno ljubeznijo opravljamo delo, ki nam je zaupano.  (sv. Terezija iz Kalkute)

pripravlja Marko Čuk