Zasidran v veri

Kako je mogoče s pomočjo duhovne proze najti Boga?
Pred nami je knjiga duhovne proze, ki nam pomaga iskati Boga, resnico, dobroto ... Besede prinašajo uteho, presenečajo, spodbujajo, drezajo ... so pa iskrene, klene in jasne ...To niso pridige, tudi pesmi ne, prav tako ne "reklama" za določeno idejo, še manj enciklopedija, učbenik ... so preprosto izziv k razmisleku, povabilo v mišljenje, ki lahko usmerja življenje. Na eni strani knjige hočejo izluščiti jedro stvari, so jasne, odprte ... njihov edini namen je, da bi ob prebiranju bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Bog je v njih odkrito navzoč: kot gledalec in poslušalec, kot sogovornik in sodelavec, kot stvarnik in odrešenik,
kot dobri Oče in zvesti Brat in vseobjemajoči Duh. Kdor zna in hoče, lahko s temi besedami moli; kdor ne zna, se lahko moliti nauči ...

nekaj avtorjevih misli o knjigi:

Pred bralcem je sto različnih pojmov, pojavov in tem, ki jih ponuja življenje in sem jih kot avtor ubesedil tako, da nam spregovori bistvo, gledano skozi prizmo krščanskega navdiha. Med njimi so molitve in hvalospevi srca.  ...
Fotografije, s katerimi so besedila opremljena, so prav tako iz lastne zakladnice;
Moj namen je, da bi prvi knjigi v doglednem času sledili še dve, tako da bi celoten opus obsegal tristo osebnih pričevanj.
Vsebina knjige je nenavadna in svojevrstna. Gre za posebno obliko duhovne proze. Beseda zmore – kot nekakšen manifest življenja – navdihovati, ker je iskrena, klena in jasna. Posamezna spoznanja so zavestno odmerjena, tako da ne presegajo ene strani. Hočejo izluščiti jedro stvari. Tudi z uporabo le najnujnejšega besednjaka.
Knjiga nima skritih namenov. Je odprta, vsem enako dostopna zgodba.
Edini namen je, da bi ob prebiranju opažanj bralec mogel v sebi vzbuditi ali poglobiti ljubezen do Jezusa. Do njegove očarljive privlačnosti in večne resnice. Do njegove karizmatične pojavnosti in odrešenjske sile. (...)

iz vsebine:

SVETI DUH

Bog nam govori po Svetem Duhu.
Sveti Duh je nepogrešljiv v Presveti Trojici.
Je ljubezen, ki izvira iz osrčja nebeškega Očeta.
Je živa voda, ki se razliva iz Jezusovega naročja in blagoslavlja
vse stvarstvo.
Kot vez med Očetom in Sinom združuje človeštvo v ljubezni do Boga.
Sveti Duh nam daje uvid, nas krepi v urah skušnjave in bolečine.
Z njegovo pomočjo zmoremo razločevati med dobrim in zlim, se
odločati, kakor je všeč dobremu nebeškemu Očetu in ostati poslušni
Jezusovemu učenju.
Sveti Duh je plamen modrosti, ki nevidno lebdi nad nami.
Povezuje nas v občestvo zanesljivih pričevalcev prihodnjega veka.
Njegova ljubezen je nepreklicna.
Veje, kjer hoče, in njegova dela so velika.
Tam, kjer ni več sovraštva med ljudmi in zavlada usmiljenje, je na delu
Sveti Duh.
Kjer se napuh spremeni v srčno ponižnost, slutimo njegovo navzočnost.
Kjer se zgodijo čudežna notranja spreobrnjenja, zasledimo njegovo
zvesto pisavo.
Sveti Duh je sedež modrosti, ki usmerja ljudstva na zemlji proti
večnemu kraljestvu.
V njem živi, je živel in bo živel brez konca.
Priklonimo se torej njegovi sveti naravi in vsakršni vzvišenosti,
saj prihaja od Boga in je Bog sam.

V SREDIŠČU

V središču vesolja ni sonce, okoli katerega se vrtijo planeti,
ampak Bog.
Vse se namreč vrti okoli Njega.
On je ustvaril sonce, luno in zvezde in vsa telesa galaksij.
Ustvaril je Zemljo in jo obdaril z življenjem.
Le na njej namreč vzkali in zraste seme, se pretakajo vode in narava živi.
Živi pa tudi ves živalski svet in krona stvarstva, človek.
Sonce samo ne bi moglo pognati v bivanje tolikšnega življenja.
Ne bi moglo proizvesti kisika in določiti fizikalnih zakonov,
ki uravnovešajo zemeljske sile.
Le vrhunski um je lahko sestavil nesestavljivo v sosledje in soodvisnost živega.
Um, ki se nikoli ni začel, ampak je vedno bil.
In tudi vedno bo.
Kristus je Alfa in Omega.
Edini, večni in živi Bog.
Njegovo kraljestvo je vladavina večnosti.
Temelj vidnega in nevidnega sveta pa je ljubezen.
Na njej je zgrajeno veličastvo neminljivega nebeškega dvora.
V središču našega vesolja je torej Jezus.
Jezus kot Stvarnik.
Jezus kot Odrešenik.
Jezus kot Zveličar.
Ali bi nas sonce moglo odrešiti, ali bi se po njem lahko zveličali?
Nasprotno, če bi se nam približalo, bi izpuhteli.
Ne bi prenesli njegove vročine, ki je resnično koristna le takrat,
ko deluje iz razdalje milijonov kilometrov.

BITI OČE

Kadar nas Bog kliče v zakonski stan, smo deležni posebne nebeške
ljubezni, če lahko postanemo starši.
Če smo z Njegovo voljo posredovalci življenja.
Kot mati in oče.
Na tem mestu razmišljamo o očetovstvu.
Biti oče je dar in odgovornost, izvoljenost in milost.
Je posnemanje vloge nebeškega Očeta v krogu lastne družine.
Kakor je nebeški Oče na samem vrhu Presvete Trojice, tako je tudi oče
vladar družine.
Ne zato, da bi bil prvi, ampak da s svojo močjo, preudarnostjo in
zvestobo zaščiti življenje vseh njenih članov.
Da skrbi za duhovno rast potomstva in daje s pričevanjem ljubezni
do žene trajen zgled otrokom, saj morajo postati vzorni člani družbe,
da bodo tako utirali Božji volji pot v prihodnje rodove.
Oče je porok trdnosti.
Najbližjim nakazuje smer po strmi poti, ki vodi v odrešenje.
Njegovo srce mora izgorevati za Gospoda, da plamen ljubezni ne bi
ugasnil, ampak zanesljivo živel v srcih potomcev.
Očetova vloga zato ni časovno ali vsebinsko omejena.
Krščanski oče gradi ljubezen, ki ga preživi.
Jezusova navzočnost v družini daje očetovemu prizadevanju največji
možni razmah.
Kadar se namreč družinski oče pri vseh svojih besedah in dejanjih opira
na Boga, ga nebeški blagoslov ne zapusti.
Družino zavaruje pred vsem hudim, saj najde Jezus v iskrenem srcu
družinskega očeta svojega zemeljskega zaveznika.
Blagohotno se ozira nanj, da more življenje vzkliti in obroditi trajen sad.

pripravlja: Marko Čuk