Obrisal bo solze z njihovih oči

Zgodbe o upanju ob izgubi najdražjih (PONATIS 2022)

V knjigi so nove (pa tudi nekaj že znanih) pripovedi upanja ob slovesu naših najdražjih. V prvem delu se sprašujejo in odgovarjajo na vprašanje, kaj bo ostalo, ko se konča zemeljsko bivanje naših dragih? ... Le tisto, kar smo združili s Kristusovo ljubeznijo - ljubezen in njena dela bodo ostala, moramo se samo prepustiti bitju, ki nam želi dobro. Pomembno je, da smo blizu ljudem v preizkušnji, da dajemo upanje, jih krepimo v zavesti, da je Jezus prinesel pravo luč življenja ...
Kaj pa zdravilo za žalost, tolažba, kako nam odgovarja in kaj svetuje knjiga? Potrebno je iti skozi obdobje žalovanja, ko umre ljubljena oseba, le Bog pa je gospodar življenja, ki ga daje in jemlje ... vera je čudovita tolažba in moč v času izgube najbližjih, saj nam pomaga, da žalujemo z upanjem v srcu, z upanjem, da se bomo s pokojnimi nekoč srečali.

o knjigi

»Večkrat me kdo vpraša, katero knjigo bi priporočila, da dajo prijatelju ali znancu, ki žaluje. Prav nobene knjige tako ne priporočam. Samo osebni stik in poslušanje. S to knjigo zgodb pa je malo drugače. Upala bi si jo dati vsakemu žalujočemu. Lahko jo odpre kjerkoli. Vse zgodbe v knjigi pa so zgodbe konkretnih ljudi. ... V knjigi se mi zdijo izredno dragoceni citati iz Svetega pisma in vsa navedena mesta v Svetem pismu, kjer je govora o žalovanju. Vse to je lahko ljudem v veliko pomoč. Sveto pismo je sploh neizčrpen vir bogastva zgodb konkretnih ljudi, ki so o svojem življenju razmišljali v luči vere.« (Metka Klevišar)

iz vsebine

Obrisal bo solze z njihovih oči in smrti ne bo več ...
Nato sem videl novo nebo in novo zemljo. Kajti prvo nebo in prva zemlja sta izginila in morja ni bilo več. Videl sem tudi sveto mesto, novi Jeruzalem, ko je prihajal z neba od Boga, pripravljen kakor nevesta, ki se je ozaljšala za svojega ženina. In zaslišal sem močen glas, ki je prišel od prestola in rekel: »Glej, prebivališče Boga med ljudmi! In prebival bo z njimi, oni bodo njegova ljudstva in Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.«
Tisti, ki je sedèl na prestolu, pa je rekel: »Glej, vse delam novo!« Rekel je tudi: »Zapiši, kajti te besede so zanesljive in resnične!« (Raz 21,1-7)

Dejanje vere je, da ‘skočimo’ v negotovost, da se vržemo v temo, ker vemo, da bomo pristali v objemu neskončno ljubečega Očeta. Samo v tej zavesti smo sposobni negotovih korakov in velikih tveganj.

Znamo ‘pomagati jokati’ ljudem – jim biti blizu v njihovi bolečini, preizkušnji? Koliko ljudi se boji stopiti k človeku, ki trpi. »Kaj bomo delali?« rečejo. Nič. Samo stopimo k njim in jim bodimo blizu. V neki šoli je eden izmed otrok vedno nosil s seboj dva robčka. Učiteljica ga je nekoč vprašala, zakaj. »Enega, da si obrišem nos, drugega pa imam za brisanje oči tistih, ki jočejo.«
Koliko robčkov nosimo s seboj mi?

Molitev
Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji,
ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč
zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo
med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo,
da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva,
kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo,
smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Zgodba: Ljubezen do konca
Zgodba govori o indijanskem plemenu, ki živi v bližini niagarskih slapov. Vsako leto so možje iz plemena metali žreb, da bi izbrali mladenko, ki bi jo žrtvovali kot ‘nevesto slapov’. Nekega leta je žreb zadel najmlajšo in najljubšo hčerko starega plemenskega poglavarja. Novico je sprejel, ne da bi trznil, ko je sedel v šotoru in kadil pipo. Bližalo se je usodno praznovanje. Iz debla so izdolbli čoln in ga pobarvali v belo. Dekle so položili v čoln skupaj z dragocenimi  predmeti. Štirje možje so potem porinili čoln v vrtinčasto reko tako daleč, do koder so si upali iti. Nato so se vrnili na breg. Ko so ljudje gledali, kako se neznatno plovilce bliža smrtno nevarnim slapovom, so na drugem bregu reke zagledali drug kanu. Ko se je približal, so v njem spoznali starega poglavarja. Hitro, kolikor je mogel, je veslal proti čolnu z mlado žrtvijo. Ko je prispel do nje, se je oprijel njenega čolna. Z zadnjim ljubečimpogledom sta skupaj odšla med slapove.

Naše lastno trpljenje nam pogosto onemogoča, da bi vstopili v svet trpljenja drugih ljudi. Za nas bo velikokrat zdravilno, da pokažemo sočutje z drugimi. Sočutja ne moremo doseči, ne da bi ‘stopili’ v trpljenje drugih. Drugega ne moremo tolažiti, če ne stopimo v njegovo trpljenje in sami nismo okusili trpljenja na lastni koži. Če sami nismo nikoli jokali, ne moremo brisati solz drugih. Če sami nismo bili nikoli v temi, ne moremo drugim pokazati poti iz nje.
Rane drugih nam morejo pomagati, da ozdravimo naše lastne. V tem duhu lahko razumemo besede iz pisma apostola Petra: »Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni« (1 Pt 2,24). Kristus je moral biti ranjen, da razume naše rane. Bil je ranjen, da bi mi lahko ozdraveli.

Na smrt se je treba pripraviti ... na dolgo zadnje potovanje ... zato moramo biti čuječi ... vsak človek razmišlja o svoji prihodnosti. Mora si postavljati vprašanja: “Kaj potem?” Tudi vprašanje o zadnjem ‘potem’. Človek, ki si tega vprašanja ne bi postavljal in ne iskal odgovorov nanj, bi osiromašil svoje življenje. Človekov odnos do življenja je v veliki meri odvisno od tega, kakšen je njegov odnos do«zadnjega potem«.

pripravlja Marko Čuk