Od petrolejke do iPada

Duhovnik Dušan Jakomin je svoje življenje in delo posvetil tržaškim Slovencem. V knjigi opisuje igrivo otroštvo, težke semeniške čase, likvidacijo, ki mu je bila namenjena, a je namesto nje leta 1949 pel novo mašo. Nadaljuje s spomini na duhovniško službovanje v zamejstvu, opisuje kulturni razcvet Trsta po vojni ter svojo zborovodsko in časnikarsko službo. Odprt je za sodobne družbene tokove, a ostaja iskriv pričevalec minulih časov.

nekaj misli ob prebrani knjigi:
Gospod Dušan Jakomin je v svojem življenju in delovanju s svojo duhovniško zavzetostjo našel veliko izgubljenih ovc, to je veliko iskalcev resnice in pravice in svetosti, in jih pripeljal v Gospodovo čredo. In v svojem življenju in delovanju je z ljubeznijo do svojih ljudi in do svoje zemlje našel veliko izgubljenih drahem, to je veliko narodnega blaga in ljudskih običajev, in jih zbral v svojih člankih, knjigah in na razstavah.
Koliko prisrčne dobrote in ljubezni, koliko veselja do življenja in dela veje iz njegovih besed; besed, ki jih govori samo tisti, ki v življenju najde svojo pravo pot in vse dni zvesto hodi po njej. Zvest samemu sebi, zvest svojemu poklicu, zvest Bogu in zvest človeku. (Dr. Jurij Bizjak, koprski škof)

Delovno verzijo knjige sem prebral na mah in užival v raznoliki vsebini. Bralca pritegne iskrena pripoved, zavezanost res­nici in pravici ter avtorjev pogum in kljubovanje avtoritetam, ko je šlo za obrambo verskih, narodnih in kulturnih vrednot. Pričujoči spomini so dragocen dokument slabo znanih razmer v slovenski Istri pred drugo svetovno vojno, predvsem pa delovanja in doživljajskega sveta primorskega duhovnika, ki je do današnjih dni pravzaprav Čedermac, duhovni varuh svojega ljudstva. (Jože Možina)

To je zgodba v slovenski Istri rojenega človeka, ki se je odločil za duhovniško poslanstvo in se v razburkanih letih 20. in 21. stoletja soočal najprej z zaničevalnim odnosom cerkvene hierarhije do slovenstva, nato z desnim in levim totalitarizmom, vendar tudi s sila lepimi trenutki sobivanja v škedenjski župniji z msgr. Jakobom Ukmarjem. Gre za osebni zapis, istrsko-tržaško sago, v kateri si sledijo najrazličnejši obrazi, mali in veliki dogodki, odtenki svetlobe in senc, trenutki sreče, navdušenja in žalosti. Jakominova knjiga je pisana brez dlake na jeziku, vsakemu pove svoje, zato bo gotovo naletela na kritike tako v določenih cerkvenih krogih kot tudi v naši na desno in levo razdeljeni skupnosti. (Saša Rudolf)

To so osebni spomini, dnevnik, branje, ki ga ponuja pisec. Sprejmi ga tako, kot je napisano, kakor vsak dnevnik. Verodostojnost pa je na vesti tistega, ki piše. To je poštenost, resnicoljubnost, zvestoba glede poročanja o dogodkih, da se je to, o čemer piše, zares zgodilo, da ni delo domišljije ali olepšanja, marveč pristnega spomina. Doživetja so nekaj 'svetega', ker so del osebnosti in ščasoma nekatera celo postanejo zgodovina. V poročanju sem hotel biti vreden bralčevega zaupanja.
Začel bom pri družbeno-političnih razmerah, ki sem jih doživljal. Hočeš nočeš pustijo v življenju svojo sled.
V otroštvu in v študentskih letih smo slišali govoriti o stari Avstriji, oče in mama sta bila v začetku avstrijska državljana, oče je bil avstrijski vojak in mi je rad pravil o svojem vojaškem služenju v Galiciji. Nono Miha Turk Črmal, mamin oče, mi je govoril z vso spoštljivostjo o cesarju, kakor vsi starejši ljudje, župnik Avguštin Zlobec mi je rad pripovedoval o avstrijskih časih.
Rodil sem se kot italijanski podložnik (suddito), nato sem postal italijanski državljan. 8. septembra 1943 je bil razpad italijanske države, po tem datumu je sledil razpad državne avtoritete in v našem delu slovenske Istre smo nekako 'živeli v zraku', prepuščeni sami sebi. Od 2. oktobra 1943 smo postali del Operacijske cone Jadranskega primorja pod nemško upravo. Kot vsi sem potreboval nemški dokument (Passierschein) za premikanje po naših krajih. Spomladi 1945 smo bili del cone B pod jugoslovansko upravo; po letu 1947 v okviru Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ni nikoli zares zaživelo.
Prve dni oktobra 1945 sem se preselil iz Istre v Trst in v Gorico zaradi študija in tako sem postal del cone A pod zavezniško vojaško upravo. Od 26. oktobra 1954 sem zopet italijanski državljan.
V tem času sem z menjavo držav doživljal tudi zamenjavo denarja: lire, jugolire, razni 'boni' ali nadomestila za bankovce, dinar, zopet lire in končno evro. Vrstili so se premiki krajevnih in državnih meja.
Po kratki dobi življenja na vasi, ko sem okusil lepoto, idilo tega časa, sem se kot devetletnik preselil, po mamini odločitvi, v mesto, v Trst, v širši svet večje odprtosti. Gojil sem tesne osebne stike z istrskimi, goriškimi, s tržaškimi in z beneškimi Čedermaci, oddaljenimi od tedanje vatikanske politike. Stebri! Kakšna življenjska šola! Z njimi sem spoznal našo stvarnost.
Leta 1949 je partija odločila, naj se me likvidira, rešili so me vaščani. Leto 1949 je bilo tudi leto mojega mašniškega posvečenja, nove maše, doma prepovedane, zato sem kot novomašnik maševal v Trstu. Deležen sem bil semeniške 'vzgoje', ki pa sem jo obšel, a me je utrdila, da sem se še bolj oklenil lastnega prepričanja, ki je vznikalo iz družinske vzgoje in vzgoje okolja, v katerem sem rasel. Sedemnajst let v vsakdanjem stiku z g. Jakobom Ukmarjem mi je dalo dokončno smer, spoznanje, kritičnost, vztrajnost.
Spoznaval sem, da so med pristnimi ljudmi tudi dvorni, bolje režimski, intelektualci, časnikarji in zgodovinarji, mojstri v zamolčevanju. Občudoval sem svetel čas Borisa Pahorja.
Imel sem tri velike življenjske 'prijatelje': računalnik, radijski mikrofon, televizijsko kamero, vse tri … na oltarju. In vse to te naredi majhnega, kritičnega do sebe, željnega nadaljnje notranje bogatitve. Pa glasba, stalna spremljevalka! In številni prijatelji!
Nisem gledal na dogodke z okna, bil sem običajno … na cesti. Doživel sem čas stiske: fašizma, kratko dobo nacizma in komunizma, da, žrtev treh režimov; v tragiki, ko je jugoslovanska in slovenska revolucija umorila na tisoče Slovencev. Tragične dneve, ki te spremljajo v življenju, nosiš v sebi.
Živel sem v času osmih papežev, nazadnje doživel veliki dar papeža Frančiška, šestih škofov, šestih župnikov. Vse življenje vseskozi kaplan, po duhu bliže ljudstvu.
Povsod, kjer sem bil, je bilo lepo. Živel sem z eno besedo: iskreno, srečno. Bogu pa sem se več zahvaljeval, kot ga prosil.
Dušan Jakomin

 pripravlja Marko Čuk