Kdaj imam god?

Priročnik Simona Lenarčiča Kdaj imam god? ponuja zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in krstnimi zavetniki. Knjiga ima pet poglavij:

- Godovni zavetniki za vsako ime,
  omogoča enostavno in hitro iskanje podatkov o možnih godovnih zavetnikih in dnevih za posamezno krstno ime. Dodani so nasveti za določanje godovnih zavetnikov z nesvetniškim imenom.

- Godovni zavetniki za vsak dan,
  je koledar, ki povezuje cerkveni koledar z ljudskim. Omogoča enostavno in hitro iskanje godovnega zavetnika za vsak dan v letu.

- Primerjava cerkvenega in ljudskega koledarja,
  pa prikazuje, kako so v teku stoletij svetnike prestavljali in kako so pri nas v starih časih zapisovali njihova imena (in imena praznikov).

- Latinsko-slovenski in slovensko-latinski slovar izbranih svetniških in svetopisemskih imen,

- Uporabni tematski seznami.

V tem priročniku boste našli ime godovnega zavetnika za vsakogar in za vsak dan!

KDAJ IMAM GOD?
Ali ime, ki ga nima še noben svetnik, res ni krščansko?

Med kristjani je močno razširjeno prepričanje, da ime, ki ga nima še noben svetnik, ni krščansko. Tudi cerkveno pravo je še sredi 20. stoletja uporabljalo izraza krščansko ime in nekrščansko ime in župnikom velevalo: »Skrbe
naj župniki, da se krščencu da krščansko ime; če tega ne morejo doseči, naj imenu, ki so ga dali starši, dostavijo ime kakega svetnika in naj v krstno matico zapišejo obojno ime.«
Toda krščansko je vsako ime, ki ga nosi kristjan in ki ne izraža pripadnosti drugemu verstvu. Ime, ki ga nosi svetnik, pa je poleg tega, da je krščansko, tudi svetniško.
Utemeljena je torej le delitev na svetniška in nesvetniška imena. Kajti kakor so že v prvih stoletjih po Kristusu zaradi svojih Kristusu zvestih nosilcev postajala svetniška izrazito poganska imena (npr. Satir, ki ga je v 4. stoletju nosil brat sv. Ambroža, rojen krščanskim staršem), tako lahko tudi danes postane svetniško vsako ime, ki ga nosi kristjan, četudi ni bilo vzeto neposredno s seznama svetnikov ali iz cerkvenega koledarja:
v novi Rimski martirologij je prišlo kar nekaj pred tem nesvetniških imen mučencev, npr. poljsko Jarogniew in ugandsko Mukasa, na Hrvaškem so na pomlad 2013 dobili blaženega mučenca z imenom Miroslav, pa tudi doma imamo svetniško kandidatko z imenom Cvetana. Vsekakor danes v Katekizmu katoliške Cerkve nesvetniška krstna imena niso več označena za nekrščanska, in tudi določilo cerkvenega prava je drugačno, bolj ohlapno kot pred pol stoletja: »Starši, botri in župniki naj skrbijo, da krščenec ne bo imel imena, ki bi bilo tuje krščanskemu čutu.« Krščanskemu čutu namreč niso (ali vsaj ne bi smela biti) tuja niti imena, ki so slovenski ustreznik svetniškemu imenu (npr. ime Božidar, ki po pomenu ustreza imenu Teodor), niti imena, ki so s kakim svetnikom povezana po pomenu ali kako drugače (npr. ime Zvonko, ki so ga zaradi zvonca na upodobitvah sv. Antona Velikega povezali s svetniškim imenom
Anton), in seveda niti nesvetniška svetopisemska imena ne (nesvetniška starozavezna imena, npr. Rebeka in Ruben, so zadnja leta vedno bolj priljubljena). Sicer pa so za kristjane že lep čas sprejemljiva tudi krstna imena, ki so svetniškim podobna zgolj po črkah (in še to včasih le po kakšnem jezikovnem ovinku, kakor npr. ime Drago imenu Karel/Carolus na podlagi latinske besede carus, 'drag'), kar je prejkone omogočil prejšnji, več stoletij veljavni Rimski katekizem, v katerem piše, da nas »bo podobnost imena [latinsko nominis similitudine] vzpodbujala k posnemanju svetnikove kreposti in svetosti«.(Simon Lenarčič)

 pripravlja Marko Čuk