Peter Butkovič - Domen

Peter Butkovič - Domen je bil duhovnik, pesnik, pisatelj, literarni zgodovinar, likovnik, ugankar, prevajalec iz številnih nepoznanih jezikov in urednik literarnih listov. Na Primorskem je deloval kot narodni buditelj in gimnazijce v Gorici navduševal nad pisanjem v slovenščini. Zelo dobro je poznal Gregorčiča in o njem napisal več del. Z Breznikovo pomočjo je postavil osnove slovenske ugankarske terminologije. Po njem se imenuje prvo slovensko ugankarsko društvo Domen.

 iz vsebine

Peter Butkovič ni bil človek iz enega kosa; o tem nam zelo jasno govori njegovo delo. Bil je umetniška natura, vendar z močno poudarjenimi znanstvenimi nagnjenji. In ker se v življenju ni mogel ali ni hotel odločiti za eno samo pot, se je zgodilo, da je pustil za seboj sledove na zelo različnih poljih duhovne kulture, čeprav se v nobeno ni utegnil dovolj poglobiti. Če bi bili prisiljeni odločiti se za katero od njih, tedaj bi zagotovo postavili na prvo mesto vse to, kar je  ustvaril na polju ugankarstva v najširšem pomenu te besede. Zakaj tu je gotovo doslej prvi ali najmočnejši in najplodovitejši od slovenskih enigmatikov. Dovolj značilno je tudi njegovo slikarsko ali bolje ilustratorsko delo. Dosegel je v  njem čisto svoj stil, ki je naravnost nezamenljiv in ga je mogoče na prvi pogled spoznati. Seveda nismo s tem nič rekli o kakovosti tega dela. No, potem pa si sledijo v približno ravni vrsti pesništvo, proza in prevodi, čeprav bi kazalo dati prednost njegovi kratki prozi in prevodom. O znanstvenem delu bi bilo težko kaj reči, ko pa je ostalo na samem začetku; tistih nekaj enot v Času in še kje, daje slutiti, da bi utegnil tudi na tem polju kaj doseči, vendar je to opustil že koj na začetku.

Butkovič - pesnik
Butkovičevo pesnjenje je razpeto med letoma 1909, ko tiska svoje prve pesmi v dunajski Zori in koroškem Miru, in 1928, ko izidejo zadnje Butkovičeve pesmi za otroke v Jaselcah. Seveda znano in v evidenci. Nič pa ne moremo reči za tiste začetke v gimnazijskih glasilih, ki jih je skupaj s sošolci spočenjal in bil med njihovimi glavnimi ustvarjalci. Torej slabih dvajset let pesnjenja, ki je obrodilo komaj nekaj nad štirideset pesmi. Tako pesniška podoba kakor oblika dajeta slutiti, da velikega pesniškega daru ni bilo. Saj so nekatere še kar dobre, toda nobena čisto zares in v celoti. (...)

Butkovič - prozaist
Kakor za poezijo, velja tudi za Butkovičevo prozo ugotovitev, da jo je začel pisati že v srednji šoli in objavljati od druge gimnazije naprej, tako v Prvih cvetih, Strunah, Razvoju, dokler ni tudi z njo začel polniti stolpce "Gorice". Kot osmošolec pa se je z lepimi - literarna kritika je kasneje ugotovila, da po vzoru Jacobsena - črticami začel javljati v Mentorju, v katerem je objavil kar dve tretjini vse proze, dvanajst prispevkov. Vodilna ali skupna nit vsem je neka
melanholična tragika, prežeta z materinsko ljubeznijo. In ker je v njih avtobiografski element izredno močan, so črtice pisane dovolj doživeto, prepričevalno, z neko čustveno napetostjo, ki ima tu in tam poteze dramatičnosti. Iz njih pa proseva domača pokrajina. So torej čisto določno lokalizirane, saj se godijo skoraj vse v sovodenjski bližnji in daljni okolici. (...)

Butkovič - publicist
Kljub temu, da je Butkovičevo delo na tem področju razdrobljeno, neenotno in tudi je čutiti, da se ga je pretežno loteval kot priložnostni delavec, ki lahko snov poda na kratko, nepoglobljeno in nedokumentirano, pa je vendar mogoče rešiti vsaj nekaj prispevkov. Predvsem sta to prvi dve študiji, ki jih je objavil Čas: Pisma iz Bleiweisove dobe ter Nekatoliški pesniki o Mariji. (...)

Butkovič - likovnik
O začetkih svojega risarskega dela nam je zapustil Butkovič nekaj podatkov: "Veselje iz otroških let in potem kulturna potreba ljudstva. V Vrtcu in v starih Koledarjih sem še kot mulec reševal uganke. Svinčnik sem vedno nosil s sabo. Potem sem jih (uganke) jel sestavljati. S Finžgarjem sva uredila pri Mohorjevi Trde orehe - Vesele smehe. Je pač veselje. Prav tako tudi za risanje. Mama me je kajkrat krcnila, ker sem doma vse "pomalal". Ni šlo drugače, sem pa pri sosednih zidovih risal. Na Lokvah sem študiral anatomijo." Z barvami si bolj malo delal?"—"Eh te moje oči, veš, da ne ločim že dolgo let rdeče od zelene barve." (Bednarik)
Od risb, ki so služile pretežno kot ilustracije slikovnih ugank, je Butkovič kmalu prešel na ilustriranje literarnih prispevkov v različnih revijah in seveda tudi na opremljanje listov in revij. Tega številčno bogatega gradiva tu ne gre posebej navajati, pač pa kaže v dveh treh stavkih pokazati na značilnost njegovega likovnega opusa. Zakaj ni slikal z barvami, je povedal zgoraj. Tako mu je preostal svinčnik in črnilo ali tuš. In v tej tehniki je napravil vse, ali skoraj vse.
Joža Lovrenčič je ohranil spomin, kako so bile Butkoviču všeč Dobnikarjeve vinjete in ilustracije v Domu in svetu in da je skušal to posnemati. Očividen je vpliv, ki ga je na Butkoviča imela dunajska secesija. (...)

Butkovič - ugankar
Z risarskim in ilustratorskim delom je tesno povezano tudi Butkovičevo posebno in edinstveno polje ustvarjanja - njegovo ugankarstvo. V tem je bil med Slovenci gotovoda edini, če ne sploh prvi, ki je to zvrst ustvarjanja tako vneto in uspešno gojil kljub temu, da se mu je marsikdo na tihem ali pa javno "muzal". "Nekateri duhovski krogi pri nas se še vedno smejejo mojim ugankam. Tudi vladika se ne more sprijazniti s temi neumnostmi." Seveda so bile potrebe in nuja urednikov, ki so razvijale njegove naravne sposobnosti na tem področju. Butkovič se sam poimensko spominja Filipa Terčelja, urednika Našega čolniča, kako ga je priganjal, naj mu za list napravi čimveč ilustriranega materiala in
mu ni bilo nikoli dovolj ne rokopisov ne risb, posebno za uganke.
Katere liste je polnil z ugankarskim gradivom in katerim listom je bil za ugankarski kotiček urednik, pojasnjuje bibliografija. Seveda je tudi sicer danes še vedno težko dati kaj več kot površen zapis o tem njegovem delu. Celo strokovni ugankarski list ne ve več, kot da oživi nekega nekako na novo odkritega ugankarja, ki je bil v Sloveniji malodane nepoznan in ga mora odkrivati iz zamejske leksikalne literature (7 dni 1979-1981).
Poleg praktičnega dela, da je sam sestavljal uganke in urejal ugankarske kotičke z objavljanjem ugank drugih sodelavcev, je njegovo najvažnejše delo na tem področju razprava O zastavljanju ugank, ki se mora pohvaliti tudi s posebno vrednostjo, da namreč skuša uvajati slovensko ugankarsko izrazoslovje (terminologijo), pri kateri mu je pomagal jezikoslovec dr. Anton Breznik.
Zato smemo Butkoviča imenovati očeta slovenskega ugankarstva ali enigmistike. (...)

 pripravlja Marko Čuk