Bernardka - glasnica Brezmadežne

Francosko mesto Lurd pod Pireneji že več kot 150 let obiskujejo množice romarjev z vsega sveta, med njimi tudi zelo veliko bolnikov, ki v tem svetem kraju zadobijo dušno, nekateri pa tudi telesno zdravje. Štiri leta zatem, ko je papež bl. Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, jo je Božja Mati Marija potrdila, ko se je od 11. februarja do 16. julija 1858 prikazovala 14-letni Bernardki Soubirous in se ji predstavila: "Brezmadežno spočetje sem." Ob opisu Bernardkinega življenja odkrivamo nastanek te božje poti.

iz vsebine:

“Niti trenutek svojega življenja ne bom živela brez ljubezni.” To je ena od številnih Bernardkinih izpovedi, ki so prišle do nas.
Nenavadna je bila usoda tega dekleta, ki je bila ena izmed mnogih, od katerih se je, če že hočete, razlikovala po tem, da je bila nepismena, bolehna in da je povrh vsega izhajala iz revne družine. Njen oče je bil neuspešen mlinar, njena mati pa je morala delati kot perica v hišah bogatih, enega od njenih bratcev so v cerkvi zalotili, kako je jedel vosek sveč, da bi si potešil lakoto...
Vendar je bila ona izbrana, da bo pri masabejski votlini videla Sveto Devico.
“Če bi Sveta Devica našla bolj nevedno dekle, kot sem jaz, bi izbrala prav njo,” je ponižno rekla Bernardka, ko jo je redovna sestra spraševala o otroštvu.
Postala je njena poslanka, zvesta glasnica.
“Jaz sem Brezmadežno Spočetje,” ji je rekla Gospa v krajevnem narečju, edinem jeziku, ki ga je Bernardka tedaj poznala.
Njeni kritiki so jo imeli za noro ali za cirkuško atrakcijo, za njene privržence pa je bila svetnica. Bernardka je bila trdno prepričana samo o tem: Gospa ji je zaupala sporočila in ona jih mora posredovati vsem, katerim so namenjena.
Ne bodo je zaustavila niti zasliševanja civilnih oblasti in niti - vsaj na začetku - nevernost cerkvenih ljudi.
Vsega tega ni delala iz osebnih koristi: ona in vsa njena družina so vse življenje ostali revni.
Ko je izpolnila svojo nalogo glasnice, se je umaknila v samostan v Neversu, kjer je v tišini preživela preostanek svojega kratkega življenja, “zmleta kakor žitno zrno”, kot je zaupala eni od svojih redovnih sester.
Danes Bernardke ni v Lurdu: kajti vsak romar mora najti njen prostor, videti s svojimi očmi, poslušati s svojimi ušesi večno poročilo ljubezni, miru in spreobrnjenja, ki lahko spremeni življenje posameznika in vsega človeštva.

...
“Brezmadežno spočetje sem”
Najpomembnejši datum v zgodovini Lurda je 25. marec 1858: gospa je razodela svoje ime. Bernardka se je sredi noči nenadoma zbudila: v svojem srcu je to prepoznala kot posebno povabilo in prosila je starše, naj jo spremijo k votlini. Bilo je ob petih zjutraj. “Drznila sem si gospo spet vprašati, kdo je,” piše v svojem dnevniku. “Tokrat je Gospa povzdignila oči proti nebu, roke, ki so bile razprostrte in obrnjene proti zemlji, je sklenila na prsih in mi dejala, da je Brezmadežno spočetje.”
Po videnju se je Bernardka odpravila k župniku, da mu sporoči besede, katerih pomena ona ni niti razumela in jih je vso pot ponavljala, da jih ne bi pozabila.
Peyramale je začenjal verjeti, da je zgodba pri masabejski votlini nekaj nadnaravnega: samo štiri leta prej je papež Pij IX. razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju.
Ko so se prikazanja obnovila, je raslo tako navdušenje ljudi kot tudi Bernardkine težave in trpljenje. Prefekt je ukazal, naj jo pregledajo trije zdravniki z namenom, da bi jo razglasili za umsko neuravnovešeno.
Njihovo poročilo je bilo mojstrovina kompromisa: vidkinjo mučijo prividi, vendar ni za v umobolnico. Toliko manj, ker je zdaj na njeni strani tudi župnik Peyramale, ki je bedel nad njo.
Predzadnje prikazanje je bilo 7. aprila. Bernardka je bila pred votlino že ob petih zjutraj. Pokleknila je na običajno mesto. Tokrat je imela v roki debelo in težko svečo namesto navadne. Ko je Bernardka začela moliti rožni venec, je prišel doktor Dozous, ki je kasneje zapisal: “Nenadoma jo je zajela globoka kontemplacija. Toda presenečenje! Opazili smo, da je plamen že použil zgornji del sveče nad Bernardkinimi prsti in je zdaj gorel med prsti, ne da bi jih poškodoval. Pojav je trajal dolgo, dekle pa je ostala negibna in neobčutljiva za plamen, ki je plapolal med njenimi prsti.” Ko je prišla k sebi, ji je doktor previdno vzel svečo, ji pregledal roke, vendar ni našel nikakršne sledi opeklin.
Nato je svečo nenadoma zopet približal Bernardkini roki in povzročil normalen odziv: “Gospod, opekli me boste!” Ta dogodek je pomenil začetek Dozousovega spreobrnjenja: od takrat naprej je bil prepričan zagovornik verodostojnosti dogodkov v Lurdu. (...)

pripravlja Marko Čuk