Kaj se zgodi po smrti?

Vprašanja in odgovori o življenju in onstranstvu

Ali lahko vemo kaj z gotovostjo o življenju onstran groba?
Ali pride po smrti sodba?
Ali je mogoč stik z umrlimi?
Kakšna so nebesa?
Kaj pa pekel?
Ta vprašanja razodevajo, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati drugače kot izboljšano obliko tega sedanjega življenja – neke vrste novo možnost, a z boljšim izhodiščem. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak poišče odgovore na vprašanja o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve. Ti naj nas usmerijo na pot razmišljanja, obenem pa naj tudi utrdijo našo vero.

iz vsebine:

Kakšna so nebesa? Vso večnost sedeti v krogu in igrati na harfe se sliši precej dolgočasno. Ali bomo imeli kaj početi?
Sveto pismo nam zatrjuje, da so nebesa boljša kot naše sedanje življenje. Razen tega nam ponuja vrsto podob, zlasti v obliki videnj, o tem, kakšna so nebesa. To vprašanje je že precej staro. Rečeno nam je bilo, ‘kakšna’ so nebesa, nimamo pa nobenih opisov. Razlog je preprost: nebesa so nam dobesedno nedoumljiva. Ali si lahko mislite, kako brez uspeha bi se trudili, če bi hoteli gosenici razložiti, kakšen je metulj, ki leta s cveta na cvet? Ali dojenčku dopovedati, kaj se pravi igrati na klavir? Nebesa pomenijo drugačen način življenja in nimamo ničesar, s čemer bi jih primerjali. To je popolnoma novo bivanje.
Tako si moramo pomagati z najboljšimi podobami, ki nam jih nudi Sveto pismo.
Poznamo dve vrsti podob. V evangelijih Jezus pogosto govori, da je nebeško kraljestvo ‘podobno’ tej ali oni stvari: mreži, drevesu, dragocenemu biseru. V teh ‘prilikah’ poudarja temeljno resnico božjega kraljestva kot ‘kraja’, kjer bo popolnoma uresničena božja volja.
Nekaj tega lahko seveda okusimo že tu na zemlji, kolikor v svojem življenju upoštevamo načela in pravila kraljestva. »Pridi tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja, kakor v nebesih tako na zemlji.« Nebesa pa so tam, kjer božje kraljestvo doseže polnost in zgoraj omenjene Jezusove podobe o kraljestvu merijo na to. Mreža je vržena in zajela je vse, ki bodo uživali nebeško veselje. Na poljih zori žito in bliža se čas žetve. Dragocen biser, kupljen za visoko ceno, je zdaj mogoče pravilno ceniti in občudovati. Kraljestvo se pričenja zdaj, brž ko ljudje sprejmejo božjo voljo, polnost pa bo doseglo šele v nebesih.
Podobe, ki jih je uporabljal Jezus v svojih prilikah, nam povejo, kakšen kraj bodo nebesa in kakšna merila bodo tam veljala.
Druge podobe o nebesih pa so povsem drugačne. To so čudovita in opojna, včasih pa tudi grozljiva videnja, ki jih je zapisal apostol Janez v Razodetju, zadnji knjigi Svetega pisma. V vrsti bežnih vtisov – podobnih sanjskim prizorom v filmu – mu je bilo dano odstreti zaveso in nam za hip omogočiti pogled na to, “kar se ima vsak čas zgoditi”.
Nevarnost je, da bi ta videnja razlagali dobesedno, kot dokumentarno televizijsko oddajo o prihodnosti. Če bi gledali na ta videnja tako, bi jih popolnoma napačno razumeli. Tisti, ki knjigo Razodetja razlagajo površno in dobesedno, zaidejo v veliko zmoto. Brati jo je treba drugače.
Razodetje je del Svetega pisma, ki je za nas kristjane od Boga navdihnjeno. Njegov namen je človeka učiti in vzgajati, odkrivati mu resnice, ki presegajo naš nebogljeni razum. Te podobe moramo torej gledati z očmi vere in se ob njih učiti.
Med temi videnji je tudi veličastna, čudovita in spokojna podoba nebes, ki jo Razodetje imenuje ‘novi Jeruzalem’, popolno božje mesto.
Mnogi ljudje iščejo pomen raznih podrobnosti tega videnja: vrata iz biserov, z zlatom tlakovane ulice, obzidja iz jaspisa in glas ‘kakor zvok harfistov, ki brenkajo na svoje harfe’. Znova poudarjam: nikamor ne gre vse to jemati dobesedno. To je le podoba popolnosti … prikazana z vso razkošnostjo.
Če si to videnje pozorneje ogledamo, ugotovimo, da so vrata vedno odprta. Nikdar ne nastopi noč. V tem nebeškem mestu ni več smrti, žalovanja, solz in bolečine. Po glavni ulici teče reka žive vode, ki izvira izpod prestola Boga, in napaja drevo življenja, katerega listje “je zdravilo narodom”.
Podrobnosti so, kot pri vseh videnjih, najbrž nepomembne in nas lahko celo odvračajo od pravega pomena. Tu ne gre za podobo, ‘kakšna’ so nebesa s stališča zemljepisa, arhitekture ali glasbe, temveč podoba, ‘kakšna’ so nebesa v veliko važnejšem pomenu: kot kraj miru, veselja, neskaljene sreče in lepote. Dvomim, če sta človeška pamet in domišljija zmožna to podobo preseči.
Poleg tega podoba vključuje še misel: »Njegovi (božji) služabniki mu bodo služili.« Imeli bomo veliko dela, ki bo delež pri nenehnem ustvarjanju Boga. Ne bomo torej sedeli na belih oblačkih in igrali na harfe, temveč bomo zaposleni z dobro, koristno in osrečujočo dejavnostjo. Služili bomo Bogu in sicer z vsemi močmi in sposobnostmi.

pripravlja Marko Čuk