Bog je ... prav zares

Maurizio de Sanctis je italijanski duhovnik (iz reda pasijonistov), doktor teologije in diplomirani psiholog ter filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike ... pričujoče delo (prvi prevod v slovenščino) pa je iskrena pripoved baletnika (s plesom se je ukvarjal v mladosti), ki je med iskanjem vere odkril svoj duhovniški poklic. V desetih kratkih zgodbah nam na osnovi lastnih spoznanj in izkušenj drugih predstavi neizpodbitne ‘dokaze’ o Božji navzočnosti v vsakdanjem življenju.

Nadvse poučno in prijetno branje!
Pisec nas je s svojimi zgodbami spomnil, da “nas teološke razprave in pridige na smrt dolgočasijo, pričevanja v zgodbah in prispodobah pa spodbujajo in poživljajo".

Prepričan sem, da nam bo ta knjižica pomagala pri odkrivanju pravih življenjskih vrednot in svoje poklicanosti, utrdila našo vero v Boga in Cerkev ter nas navdala z upanjem, ki nikoli ne razočara. Upam tudi, da nas bo naučila bolj ceniti nasvete svojih staršev, starih staršev in drugih.

Nekaj poudarkov:

Pisec začne svojo ganljivo pripoved o iskanju Boga in boju z verskimi dvomi že v maternici, kjer čaka na rojstvo skupaj s sestro dvojčico. Ta neprestano klepeta in poje, da bi preglasila bitje materinega srca, ki se ga boji. Zaradi pomanjkanja tišine se ne more soočiti z življenjskimi vprašanji, in se rodi v strahu in solzah. (Tukaj nama je lepo)

Piščeva pustolovščina se nadaljuje po rojstvu, ko se prvič sreča s svetlobo in nežno materino ljubeznijo, v kateri prepozna osnovo za svoj telesni in duhovni razvoj. (Svetloba)

Kasneje njegovo otroško vero po nekem političnem shodu v domači vasi napadejo dvomi, ki pa jih razblini dedek s svojimi modrimi odgovori. Pisec ob tem ugotavlja, da je kriza vere, ki mnoge vodi v brezbrižnost, pogosto posledica nezastavljanja temeljnih bivanjskih vprašanj. (Moč vprašanj)

Nato v sebi odkrije prirojeno hrepenenje po onostranstvu, ki mu ga razloži oče s prispodobo žeje in vode. Tako kot žeja pričuje o vodi, ki jo edina more pogasiti, pričuje to hrepenenje o Bogu, ki ga je v nas položil in ga edini more potešiti. ("Jaz" ustvarjen za Boga)

Človek kot odvisno in omejeno bitje z neomejenim hrepenenjem je del vesolja, ki je obenem popolno in nepopolno, vendar povsod razkriva sledove svojega Stvarnika. Nič ne nastane samo od sebe ali po naključju, niti babičini piškoti ne. (Babičini piškoti)

Sledita pogovora z dvema modrima starkama, ki ga razsvetlita glede pravega pomena svobode in odgovornosti Hiša, ki je dišala po Bogu), ter z domačim župnikom, ki poudari vlogo razuma pri iskanju vere.(Moj dragi župnik)

Nato nam pisec predstavi lepoto izraznega plesa in nočne molitve ter grdoto veseljačenja v nočnih klubih. (Neko sobotno noč v diskoteki ...)
Zaupa nam, kako je odkril svoj duhovniški poklic in poslanstvo ter čudežno moč evharistije, ki mu je dokončno odprla oči. (Plešoći svetnik)
Spregovori tudi o boleči izgubi sestre baletke, o skrivnosti svojega odnosa do Marije in o moči delovanja Svetega Duha. (Na poti)

Svojo pripoved konča tako, kot jo je začel: v pogovoru s sestro dvojčico o posmrtnem življenju. Pogovor spremlja bitje Božjega srca kot opozorilo, da se naša vera ne sme nikoli postarati.

odlomki:

Če se ne počutiš zaželenega in ljubljenega, postane življenje pekel zate in za vse, ki te obdajajo. Moj najboljši prijatelj ni zakrivil ničesar, ampak je bil, nasprotno, potreben vsega: ljubezni, razumevanja, zaupanja in spoštovanja.

Ena od glavnih značilnosti našega časa je odsotnost bivanjskih vprašanj, kot so: Od kod prihajam, kam odhajam in čemu živim? Nezastavljanje teh vprašanj in pomanjkanje ustreznih odgovorov nanje pa povzročata duhovno praznino in brezboštvo. Če se ne sprašujemo o Božjem obstoju, postajamo vedno bolj ravnodušni do vsega duhovnega.
Žrtve tega so predvsem mladi, ki bi si morali taka vprašanja prvi postavljati. Danes se mnogi ne sprašujejo več, ‘za kaj’ ali ‘za koga’ živijo. Pred resničnostjo bežijo v omamo in pred tišino v oglušujoč hrup.(...)

Končno sem dobil svoj odgovor: »Ker me ne žeja samo po vodi, ampak tudi po Bogu, to pomeni, da Bog obstaja!« Hvala ti, očka!

 pripravlja Marko Čuk