Ko ne veš več, kako naprej

V knjigi so opisane nekatere krize in možni načini za soočanje z njimi. Vendarle pa je kriza za vsakogar tudi nekaj popolnoma osebnega. Situacije so si morda podobne, a jih vsakdo doživlja na povsem svoj, njemu lasten način, zato je tudi njihovo reševanje za vsakogar drugačno. Včasih pretvarjanje krize v novo priložnost traja zelo dolgo. Triki, kako kar najhitreje prebroditi krizo, ne obstajajo.

"Poti, ki sem jih opisal v tej knjigi, niso nasveti, ki bi bralcu sugerirali, da lahko na ta ali oni način reši vse probleme," pravi avtor. "Bolj gre za priporočila, kako lahko vsakdo reagira na krize v svojem življenju. Priporočati pomeni: nekomu zaupati, predati. So torej misli, ki jih želim zaupati bralcu ali bralki, v zaupanju, da so lahko v pomoč vsakomur. Kako jih sprejme, pa je naloga in odgovornost vsakega posameznika. Tako bralkam in bralcem želim, da svoje življenje živijo polni zaupanja; da bi bili hvaležni, kadar jim je prizaneseno s krizami. Obstajajo ljudje, ki sploh ne znajo uživati, ko jim gre dobro. Mislijo: enkrat morajo že nastopiti težki časi. Osvobodite se takšnih strahov. Zaupajte in se priporočite Božjemu blagoslovu ter zaupajte, da vas ta blagoslov vedno spremlja, ko vam gre dobro, pa tudi, ko nastopi kriza. Ne bojte se, ko ta nastopi. Lahko pomeni tudi priložnost, da bi življenje osnovali na novi podlagi, da v sebi začnete nekaj novega in pustite, da zacveti. Tako vam želim, da bi skozi vse življenjske faze, od mirnih časov in sreče do obdobij, ki jih zaznamujejo krize in zlomi, čedalje bolj rasli v edinstveno podobo, ki si jo je o vas zamislil Bog."

iz vsebine:

Tudi če poskušamo živeti dobro, paziti nase in živeti duhovno življenje, je možno, da se nenadoma in nesluteno znajdemo v situaciji, v kateri smo nemočni, obupani, zmedeni. Z vsemi močmi smo se trudili, da bi življenje zastavili tako, da nam bo najbolje. Verjeli smo, da imamo vse pod kontrolo, imeli smo skovane trdne načrte za prihodnost. Vse se je zdelo v najlepšem redu. A naenkrat od zunaj pride situacija, s katero nikakor nismo računali in ki nas iztrga iz varnega zavetja. Nič več ne vemo, kako bo naprej. Naenkrat nas doleti diagnoza težke bolezni, katere potek zasenči vse drugo. Na delovnem mestu eskalira konflikt, ki nas močno zadane. Iz malomarnosti smo povzročili nesrečo s posledicami in nas sedaj razjedajo občutki krivde. Partnerski odnos razpade in vse upanje in sanje, ki smo jih kdaj imeli, so pokopane. Umre ljubljena oseba in ostanemo sami. Obupani smo, ne znamo si več pomagati. V takih kriznih situacijah se je težko znajti.
Mnogi jih poskušajo odriniti, potlačiti. Bežijo v delo ali uteho iščejo v alkoholu. Nočejo se zavedati težav, v katerih so se znašli. Nekateri se ob brezizhodnosti položaja vdajo v usodo. Počutijo se v slepi ulici in ne vedo, kako najti izhod iz nje. Drugi poiščejo spremljevalce, ki jim pomagajo prebroditi krizo, a kot na alergijo reagirajo na vse hitre in poceni nasvete. Obstajajo tudi ljudje, ki jim natančno povejo, kaj je treba storiti. Ali pa spet drugi berejo priročnike, v katerih najdejo nasvete, kako premagati različne krize. A ko poskušajo nasvete prenesti v prakso, opazijo, da ti ne pomagajo. Ja, ob dobronamernih nasvetih postanejo še bolj obupani. Včasih dobronamerna pomoč še poglobi stisko človeka.
(... Knjiga je po eni strani namenjena vsem, ki so zašli v krizo in se naenkrat znašli v situaciji, ki jo doživljajo kot brezizhodno, in so obupani. Oris takšnih težkih življenjskih situacij naj bi jim bil v pomoč, da bi se lahko jasneje soočili z lastnim primerom. Če živijo usode drugih ljudi, se v svoji situaciji ne počutijo sami. Čutijo, da trpijo enako usodo kot še kdo drug. In upam, da se ljudje prek opisa tuje situacije čutijo razumljeni. Hkrati naj bi razmišljanja tudi prinašala upanje, da v stiski nismo nemočno prepuščeni samemu sebi, temveč je možno najti izhod iz nje. Ne gre za hitro pot, pač pa za pot, ki jo lahko prehodimo korak za korakom. In naenkrat dobimo občutek, da smo krizo pustili seboj: okrepljeni ter z novim pogledom na svoje življenje.

Poglejmo nekaj kriznih situacij:

Kako naj ravna ženska, pri kateri je prenatalni pregled pokazal diagnozo težko prizadetega otroka? Tudi v tem primeru je pomemben spremljevalec, ki mu lahko ženska zaupa vse svoje misli, skrbi in strahove. Izraziti sme vse misli,
ne da bi bile podvržene ocenjevanju.

Bolečina, ko otrok ni. Z možem nimava otrok. Sva v letih, ko morava sprejeti, da otroka ne bo. To dejstvo naju oba žalosti in naju ubija. Ko sva med drugimi poročenimi pari, imava občutek, da se morava zagovarjati in razlagati, zakaj nimava otrok. Ob tem se počutiva manjvredno.

Ko pari ne vedo več, kako naprej. Žena mi stalno očita. Pravi mi, da jo oviram pri njeni samouresničitvi. Vseeno je, kaj naredim: vedno pravi, da sem jaz vsega kriv. Prijatelji mi pravijo: pusti jo že, naj gre! Jaz pa jo vseeno ljubim. In čutim globoko sočutje. Čutim, da se sama ne počuti preveč dobro. Z njo sem želel iti na partnersko terapijo, vendar jo zavrača. Želi se ločiti. Kaj naj storim?

Ko se trgajo družinske vezi Prav zaradi tesnih vezi, ki predstavljajo družinsko življenje, so prepiri ali spori med sorojenci vedno zelo boleči.
Sestra odklanja vsakršen stik Sestra je zaključila z mano. Odkar sem se enkrat branila pred njeno ostro in ponižujočo kritiko, me ima za psihično bolno in odklanja vsak stik. Ker sicer nimam nobenega družinskega člana več, se počutim zelo osamljeno. Tudi v kraju, kjer živim, nimam veliko prijateljev. Včasih se vprašam, čemu živim. V sebi čutim veliko žalost. Mi lahko pomagate?

Ko starši postanejo naporni. Ko se pogovarjam z ljudmi, ki jih spremljam, pogovor vedno znova nanese na težavne odnose s starši, predvsem z ostarelimi starši. Pogosto poslušam, da starši pri otrocih, še posebej hčerah, skušajo vzbuditi slabo vest in na ta način izkazovati svojo moč nad njimi. Vedno znova se zato vrtimo okrog vprašanja, kako naj bi izpolnjevali zapoved »spoštuj očeta in mater«, ne da bi ob tem šli preko svojih moči ali celo klonili.

Ko otroci prekinejo odnos s starši. Tako boli Pred časom sem prejel pismo obupane matere: »Hčerka je prekinila vse stike z nama. Ne veva niti, kje stanuje. Ni nama povedala, zakaj z nama noče imeti nobenega opravka več. Od naju je zahtevala samo, naj jo pustiva pri miru. Z možem sva obupana. Tako boli, ko misliš nanjo, a ne veš ničesar o njej. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.« Besede te matere niso osamljen primer. V zadnjem času mi je več starejših ljudi pripovedovalo, da so otroci pretrgali stik z njimi. Včasih prekinitev nastopi kot strela z jasnega, brez vsakršne slutnje. Razlogi so različni, izkušnja pa vsekakor boleča (...)

Zagrizeni prepiri – brezizhoden položaj? Grenkoba in resignacija V pogovorih z zakonci pogosto poslušam o hudih konfliktih in zagrizenih sporih med partnerjema. Oba se zavedata, da ju je povezala ljubezen. A kljub temu sedaj občutita samo še še tisto, kar ju ločuje. Nabralo se je toliko ran in nerazumevanja, da partnerja ne vidita več poti do drugega in nobenih možnosti za izboljšanje zveze. Je v takih situacijah še kaj možnosti? Kaj lahko pomaga?

Občutki krivde – misli, ki se jih ne znebim.  Občutki krivde so vedno neprijetni. Včasih, kadar nas preplavijo, nam lahko celo odnesejo tla pod nogami in komaj se jim lahko ubranimo. Nihče ne more biti čisto prepričan, ne more predpostavljati, da je povsem brez krivde. Nekateri občutki krivde so seveda povezani z vzgojo, pri kateri smo vedno znova poslušali, da je to ali ono greh in da naj bi bili krivi pred Bogom ali ljudmi. V preteklosti se je v Cerkvi oz. v moralno usmerjeni vzgoji tako zelo poudarjalo občutke krivde, da so mnogi od preveč izbrali ravno nasprotno pot: iluzijo, da krivda ne obstaja. Človek pri tem predpostavlja, da krivde sploh ni. A tudi ta miselnost ni realistična, bolj gre za to, da se s krivdo znamo soočiti.

Ko se izgubi vera. Vprašanja in še več vprašanj Ni redko, da med pogovori slišim: »Včasih sem bil vesten ministrant. Sedaj pa mi vse to nič več ne pomeni. V to, kar mi je bilo včasih samoumevno, ne morem več verovati. Med študijem in po vseh razočaranjih sem vero izgubil. « Mnogi potem trpijo tudi, ker so ob tem izgubili občutek gotovosti in varnosti.
Ko mi ljudje pripovedujejo o izgubi svoji vere, ponavadi vprašam: »Kaj pa si veroval pred tem? In v kaj ne moreš več verovati?« Pogosto slišim: »Prej sem veroval, da je Bog ustvaril svet, da je Jezus Kristus postal človek, da ga je rodila Devica Marija, da smo odrešeni po njegovi smrti na križu.« Potem si skupaj po vrsti pogledava te izjave. Prvo vprašanje je: Verujem v Boga? Kaj pa sploh pomeni verovati v Boga? Mnogi pravijo, da ne verjamejo v Boga, ker zavračajo podobo, ki jo v sebi nosijo še od otroštva. Pogosto gre za človeško podobo Boga, kjer je Bog kot superoče, ki skrbi za svoje otroke in jim želi najboljše. Ta podoba se zaradi izkušenj trpljenja razbije. Razložim jim, da je ta podoba morala razpasti. Osnovno vprašanje pa je: Verjamem v nekaj, kar je večje od mene? Verjamem v nekaj čudovitega, kar nas obdaja, v skrivnost, ki deluje v ozadju vsega? Nadalje vprašam: »Kaj vidiš, ko pogledaš čudovito vrtnico? Jo lahko opišeš samo znanstveno? Ali ne simbolizira nečesa, kar je večje od nje: ljubezni, lepote? In kaj je zadnji vzrok ljubezni in lepote? V ljubezni in lepoti že izkušamo Božjo sled na tem svetu. (...)

Ko hudo zboli moj otrok. Porušene sanje Vedno znova spremljam starše, ki imajo hudo bolnega otroka. Pri nekaterih otrocih kljub težki bolezni obstaja upanje na ozdravitev, a seveda starše bolezen tudi v tem primeru šokira. Ko jim zdravnik da upanje, da je bolezen mogoče premagati, se pomirijo. Poskušajo storiti vse, kar bi otroku pomagalo in kar jim priporoča zdravnik. Včasih so to težki časi. Obstajajo pa tudi starši, ki mi pripovedujejo o hudo bolnem otroku, pri katerem prognoza ni preveč spodbudna. Če zdravniško mnenje napoveduje, da otrok verjetno ne bo preživel ali da so možnosti preživetja majhne, starši pogosto izgubijo upanje na ozdravitev. S tem se tudi sesujejo njihove sanje, da bi otroka spremljali, dokler se ne osamosvoji in zakoraka v lepo prihodnost. Mnogim staršem se otrok smili. Ne vidijo samo lastne bolečine, ker ne morejo več pričakovati vnukov, temveč predvsem otrokovo bolečino. A starši otroku vcepijo nekaj, česar sam sploh ne občuti; otroci namreč včasih reagirajo drugače, kot pričakujemo sami. Bolezen sprejmejo. Naenkrat pokažejo precejšnjo zrelost. Dojamejo skrivnost življenja, z boleznijo se mirno soočijo. (...)

Bolezen, ki me vrže s tira. (...) Bolezen nam kaže, da ne moremo načrtovati vsega. Življenje ni popolnoma odvisno od naše volje. V očenašu molimo: »Zgodi se tvoja volja!« Mnogi v svoji bolezni le stežka izgovorijo te besede. Brezpogojno želijo znova ozdraveti. Sam v tem ne vidim izraza resignacije ali upora proti Božji volji. Če te besede izgovorim v svoji bolezni, bi seveda rad bil znova zdrav, a v tej prošnji dosežem tudi notranjo svobodo. Zaupam, da Bog vse dela dobro. V njegovih rokah je morebitna ozdravitev ali smrt. Zaupam, da me Bog ozdravlja. A nisem osredotočen niti na to, da moram brezpogojno ozdraveti, niti, da lahko umrem. Zaupam, da sem v vsakem primeru v dobrih Božjih rokah, ne glede na to, kako se bolezen izteče. Mnogi modri bolezen poimenujejo tudi šola življenja. Tako se moramo vprašati, česa nas želi bolezen naučiti. Morda nas želi naučiti živeti bolj osredotočeno in čuječe, se ne pustiti usmerjati zunanjim rečem ter se odreči stalnemu hektičnemu tempu. Bolezen nas tudi želi naučiti hvaležno sprejeti življenje kot dar ter hvaležno živeti vsak trenutek. Prav zato, ker je čas omejen, bi ga morali izkusiti, morali bi živeti v tem trenutku ter pogovore in srečanja, ki so nam dana, zavestno doživljati. Pogosta reakcija na bolezen je vprašanje: Zakaj prav jaz? Če gre za bolezen, ki pomeni zgodnjo smrt, se postavlja vprašanje: To je bilo vse? To bo to? Zakaj mora biti moje življenje že zdaj odrezano? Tako rad bi še živel. Nekateri se poskušajo pogoditi z Bogom. Če me Bog ozdravi, bom šel v samostan, vsako leto bom šel na romanje, daroval bom ubogim. Mnogi Boga prosijo, naj jim podari vsaj še pet ali deset let, da bi smeli živeti vsaj še tako dolgo, dokler otroci ne zapustijo doma. (...)

Prehuda bolečina, prehudo trpljenje. Najpogostejša vprašanja, ki mi jih vedno znova zastavljajo ljudje, se nanašajo na soočanje s trpljenjem in bolečino. Sprašujejo me po smislu bolečine, po smislu bolezni. In radi bi vedeli, kako naj se s trpljenjem, ki jih je doletelo, soočajo na primeren način. Seveda je vedno težko, kot nekdo od zunaj reče, kako naj se ljudje spoprimejo s svojimi bolečinami. Šele in samo če se poglobim v njihovo trpljenje, lahko poskusim dati spodbude, ki bi jim lahko pomagale pri njihovem soočanju s trpljenjem, a to niso nasveti, ki bi rešili probleme. Trpečega želijo le povabiti k razmisleku, če bi po tej ali drugi poti lahko izkusil pomoč pri soočanju z lastnim trpljenjem.

pripravlja Marko Čuk