Mali princ usmiljenja

»Zgodbe v nas zaživijo. Zato bi vam Mali princ in jaz rada povedala svojo zgod­­bo o usmiljenju. Ne gre za teološko razpravo, temveč za pripoved o telesnih in duhovnih delih usmiljenja: vsako poglavje govori o enem izmed njih.
Kot ‘dober’ oznanjevalec lahko iz lastne izkušnje potrdim, da teološke razprave in pridige ljudi dolgočasijo in morijo, medtem ko jih zgodbe, pripovedi in prilike nagovarjajo in spodbujajo. Zato tudi Mali princ govori v prilikah.
Da vas ne bom dolgočasil, vas kar prepuščam njegovi pripovedi o usmiljenju! Želim vam, da bi Malega princa resnično spoznali in se mu pustili ‘udomačiti’. Tako bo vaše življenje postalo živa pripoved o usmiljenju, ki ji bodo radi prisluhnili.«
Tako zapiše avtor na začetku svojih dogodivščin z Malim princem. Po njih bo lahko gledal na resničnost – zlasti takšno, ki jo je najtežje sprejeti – z drugačnimi očmi, brez tistih debelih notranjih očal, ki postavljajo oviro med nami: »Če ne postanete kakor otroci …«
Ta knjižica nam želi pomagati, da bi zagledali v novi luči telesna in duhovna dela usmiljenja, ki jih vedno bolj potre­buje­mo v boju proti sebičnosti in dvoličnosti našega časa.

    Maurizio de Sanctis
    MALI PRINC USMILJENJA
    Zgodba za odrasle z otroškim srcem
    ilustracije Andrea Bulzomi
    112 strani; 11,5 x 17 cm, mehka vezava, z zavihki
    cena 10,00 €
    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Mali princ usmiljenja

iz vsebine:
Da je Bog vsemogočen, se ne čudim, pač pa temu, da je usmiljen … Še več, svojo vsemogočnost razodeva ravno z usmiljenjem! Nič ni bolj vsemogočnega kot odpuščati … Odpuščanje je največji dar!
V Svetem pismu je usmiljenje izraz moči: če nekdo odpušča, pomeni, da je močan! Po drugi strani pa naša družba gleda na usmiljenje kot na znamenje nemoči; tisti, ki odpuščajo, veljajo za slabotne. Zato je tako težko odpuščati.
Podoba dobrega pastirja, ki gre iskat izgubljeno ovco in jo nosi na ramenih, ali očeta, ki potrpežljivo čaka na izgubljenega sina in mu po vrnitvi pripravi gostijo, je za našo družbo čista fantazija, utvara ali utopija. Posledice tega doživljamo vsak dan: sovraštvo, nasilje, vojne, holokavst, terorizem. Preteklo stoletje sta zaznamovali dve svetovni vojni, ki sta terjali na milijone življenj samo v koncentracijskih taboriščih, začetek novega stoletja pa terorizem.
Če se vprašamo, zakaj, je odgovor jasen: zato, ker v naši družbi ni prostora za usmiljenje!
Človeški rod je slaboten, krhek, poln omejitev in napak. Čeprav vedno znova ponavljamo iste napake, smo ‘preveliki’ oziroma preveč ‘odrasli’, da bi jih priznali.
Kdor pa ne priznava lastnih napak, tudi tujih ne odpušča … zato vojne! Veliki so pokvarjeni in hudobni; pa ne samo oni … tudi majhni.
(Mali princ je za trenutek izpustil mojo roko.) Skratka, greh nas je vse naredil ogabne!
»Lepo razmišljanje o usmiljenju … toda brez usmiljenja!« me je prekinil Mali princ.
»Pa mi ti povej, kaj je usmiljenje?« sem rahlo užaljeno odvrnil.
Na moje vprašanje je spet odgovoril na svoj način:
»Usmiljenje je Božje bistvo, tako kot ljubezen, a še več kot to … Usmiljenje je ljubezen z dodatkom odpuščanja! Usmiljenje ni le ena od Božjih lastnosti, ampak njegova identiteta, njegova bit, njegova Oseba. Bog je usmiljen! Usmiljen pa je zato, ker je Bog!« Nato je še dodal: »Žal so odrasli na Božje usmiljenje pozabili. Zato usmiljenja tudi sami ne znajo več izkazovati.«
Ostal sem brez besed … Nisem vedel, kaj naj rečem. Počutil sem se osramočenega pred otrokom, ki je bil modrejši od mene. To se odraslim pogosto dogaja! Izpustil sem prinčevo ročico in v znamenje prizadetosti prekrižal roki na prsih … Če bi me v tistem trenutku kdo narisal, bi bil precej podoben tistemu na naslednji strani.
Znova sem dokazal, da nisem majhen: »Če ne postanete kakor otroci …« Predvsem pa sem pozabil, da tudi najbolj strokovno govorjenje o usmiljenju človeka še ne naredi usmiljenega, kakor je Oče.
Na veliko sem modroval o usmiljenju, nisem pa bil sposoben odpustiti najmanjše žalitve. “Odpuščati žalitve” je eno od duhovnih del usmiljenja, šesto po vrsti, če smo natančni. Morda je na nek način od vseh najbolj zahtevno, a tudi najpomembnejše … ker nas naredi Bogu podobne!
Za trenutek sem povesil pogled in s kotičkom očesa zagledal prste ročice, ki jo je Mali princ v znamenje sprave stegoval proti meni! Kretnjo je pospremil z očarljivim nasmehom, ki me je v hipu razorožil in sem mu zlahka odpustil.

(...) To, kar sem želel povedati Malemu princu, vendar se nisem znal prav izraziti, je, da ljudje v življenju preveč kompliciramo. Življenje odraslih pogosto spominja na gledališko dramo, kjer vsi komaj čakajo na razplet! Tako postane življenje prava tragedija, zaradi česar spregledajo najlepše stvari, ki pa so preproste! V tem je skrivnost trpljenja! Odrasli ves čas iščejo skrivnost sreče, a je nikoli ne najdejo … ker ne iščejo skrivnosti trpljenja. Pravo trpljenje nam povzroča vse, česar imamo preveč, kot na primer dobrine, ki jih kopičimo samo zase.
Nismo bili ustvarjeni, da bi imeli, ampak da bi bili:
da bi bili svobodni …
da bi bili iskreni …
da bi bili ljubljeni …
da bi bili deležni odpuščanja!
Tedaj je Mali princ s svojimi ročicami prijel moje roke, jih sklenil v znamenje molitve in rekel:
»Dovolj sva klepetala. Čas je za molitev.«
Odrasli radi klepetamo … tudi kadar molimo … še zlasti, kadar molimo. Pogosto zamenjujemo molitev z molitvicami. Ne zavedamo se, da molitev ni ponavljanje obrazcev, temveč vstop v Božje srce. Zato si tisti, ki moli, ne sme domišljati, da “ima Boga v svojem srcu, ampak da je sam v Božjem srcu!”
Mali princ je padel na kolena s sklenjenimi rokami in začel tiho moliti. Lepo ga je bilo opazovati. Pokleknil sem zraven njega in sva skupaj molila.

o avtorju
MAURIZIO DE SANCTIS je italijanski duhovnik iz reda pasijonistov, doktor dogmatične teologije in diplomirani psiholog in filozof. Napisal je več del s področja duhovnosti in pedagogike, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Po uspešnici z naslovom Mali princ usmiljenja, ki jo je izdal v svetem letu usmiljenja, je napisal še eno knjižico na temo vere, namenjeno predvsem mladim. Njen prevod z naslovom BOG JE … prav zares je pred kratkim izdala založba Ognjišče.

ANDREA BULZOMÌ je študent Likovne akademije v Aquili, ki se posebej rad posveča ilustraciji in kiparstvu. Leta 2014 je za eno od svojih skulptur prejel prvo nagrado na natečaju “Skupaj za zakonitost”.

pripravlja Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Izpelji me, Usmiljenje, od tod, / nazaj grem, kjer se cepijo poti, / zdaj pravo bom izbral izmed smeri.

(bl. Alojzij Grozde)
Nedelja, 29. Maj 2022
Na vrh