Vodi me, dobrotni Duh

Zgodbe iz knjige Vodi me, dobrotni Duh, nam najprej  predstavijo Svetega Duha, to silno Moč, ki je na prve binkošti iz prestrašenih Jezusovih učencev naredila pogumne oznanjevalce evangelija. Zgodbe nas spodbujajo, da se tudi mi prepustimo tej Moči, da ji dovolimo, da nas ponese v Božje višave. Zelo si želimo, da bi navdihovale čimveč tistih, ki prejmejo zakrament svete birme, da bodo mogli s potrpežljivo ljubeznijo ljudem našega težavnega časa približati evangelij ljubezni. Birmanci se mu lahko odprejo, lahko pa na njegove darove pozabijo, jih zaprejo v to ali ono "škatlo", založijo v kupih, morda celo načrtno skrijejo, zakopljejo ... da jih v življenju nikoli več (niti slučajno) ne najdejo in seveda tudi ne uporabijo. Ne zavedajo se, da so skrili, pozabili ... silno čudežno moč ... s katero bi bilo življenje drugačno ... polno ... močno ... ker pa se te moči ne zavedajo ... ne more imeti vpliva nanje in ne spreminja njihovega življenja. Na določene stvari v življenju se moramo preprosto zanesti, vanje verovati, čeprav jih ne bomo mogli nikoli do konca spoznati ali razumeti ... tako tudi Svetega Duha ne bomo mogli nikoli popolnoma ujeti ... on pa dela zares čudovite reči ...

Jezus računa name. Ali sem že povedal komu, da ga Kristus ljubi? Šele tedaj, ko bom vso ljubezen, ki jo prejemam od Kristusa posredoval drugim ... mu bom izrazili  hvaležnost za vso njegovo ljubezen. Moram se zavedati, da človeka, ki se pusti voditi Svetemu Duhu, vsa dejanja (tudi čisto preprosta vsakdanja opravila) vodijo k Bogu.
Sveti Duh je tudi Duh ljubezni. Zgodbe v tem poglavju mi želijo povedati, da je v življenju vse odvisno od čistosti "okna", skozi katero opazujem ljudi in dogodke... Najprej moram očistiti svoje srce ... da bi mogel bolje videti in pravilno presojati. Ni treba veliko razpravljati, govoriti in vse znati razložiti ... bolj važno je, biti v pravem trenutku na pravem mestu, odkriti resnične potrebe sočlovka in mu pomagati ...
Dragocen si, ker si svetišče Svetega Duha. Bog je v vse stvari položil nekaj dobrega, tudi v tiste, ki se zdijo neuporabne in nekoristne. Tudi mi smo nekaj vredni, če se ob srečevanju z mano moji bližnji okrepijo ... če jih osrečujemo.... V sebi nosim skrite zaklade, talente, ki se jih ne zavedam ... prav podobno je tudi v drugih veliko zakladov, le pomagati jim jih moram odkrivati ... Dober sem v tem, kar naredim, a vedno bi lahko naredil več. Modro je, da si v življenju postavljam visoke cilje in se ne zadovoljim prehitro ... Vedno je bolje prižigati luč, kakor preklinjati temo ... Tudi vsakemu od nas je Bog dal različne sposobno­sti in darove. Vsak od nas je enkratna in neponovljiva oseba. In prav v takšnih, kakršni smo, deluje Sveti Duh. Tisti, ki se dajo voditi Božjemu duhu, lahko v življenju naredijo velike stvari. PONOVIMO še enkrat: če se človek ne odpre Svetemu Duhu, ne more obroditi sadov.
Sveti Duh gradi skupnost Cerkve. Sem živ, delam živo našo župnijsko skupnost? Tudi apostolom je bilo pred prihodom Svetega Duha težko delati celo lahke stvari. Ogenj Svetega Duha, ki so ga prejeli na binkošti, jih je spremenil. Niso se več bali, ampak so ponosno pričevali za Jezusa in bili tesno povezani med seboj.

Božo Rustja, ki je zgodbe zbral, prevedel, uredil, je v predstavitvi zapisal: Kaj bi naredil, če bi v dar dobil drag avtomobil? Bi ga zaprl v garažo in ga ne uporabljal? Kaj pa počnem z darovi Svetega Duha? Kaj je zame pomembno, kaj postransko? Ali Jezus lahko računa name? K takim in podobnim premislekom vabi zbirka zgodb Vodi me, dobrotni Duh. V njej so na enem mestu zbrane nove in že objavljene zgodbe o Svetem Duhu in njegovem delovanju. Odprimo, berimo, molimo - ker vsi potrebujemo njegove moči in modrosti.

iz vsebine:
VI STE LUČ
Sveta mati Terezija iz Kalkute, sestra v sariju, oblačilu revnih indijskih žena, je nekega dne šla na obisk med uboge v predmestju Melbourna. Pretreslo jo je, ko je videla bivališče človeka med škatlami iz lepenke in pločevine.
Rekla mu je: »Daj, da počistim tvoje bivališče in ti popravim ležišče.«
Ubožec je odklonil: »Je že dobro tako!« Ona pa je vztrajala: »Še boljše pa bo, če mi boš pustil nekoliko urediti.« Med pospravljanjem je v kotu opazila veliko svetilko, pokrito s prahom. Že dolgo je ni nihče vzel v roke.
»Kako lepa svetilka! Ali je nisi nikoli prižgal?«
»Le komu bi jo mogel prižgati?« je vzdihnil starec. »Že leta ni nihče prišel k meni. Ni je bilo treba prižgati.«
»Ali bi prižgal luč, če bi ti poslala naše sestre?« je vprašala mati Terezija.
»Seveda bi jo.«
Poslala mu je svoje sestre in življenje tega neza­upljivega moža se je spremenilo. Dve leti pozneje je sestram, ki so mu stregle, naročil: »Povejte moji prijateljici, da luč, ki jo je prižgala v mojem življenju, še gori.«

PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO
Tudi dan, ki se zdajle začenja,
potrebuje besede pozdrava in zahvale;
potrebuje besede odločitve in odklonitve,
potrebuje besede preudarka.
Daj mi prave besede.

Živimo in mislimo, se odločamo in molimo,
kaznujemo in ljubimo v besedah in z besedami.
Te so lahko močnejše,
bolj prodorne in nevarne kot pa dejanja.
Daj mi besede ljubezni.

Besede lahko povezujejo,
lahko zdravijo in tolažijo,
lahko pa tudi sejejo razdor,
sekajo rane in ubijajo.
Lahko učijo in pojasnjujejo,
lahko lažejo in zapeljujejo.
Daj mi besede resnice.

Ko sem govoril, je beseda izrečena
in tako nad njo nimam nobene moči več.
Zdaj živi svoje lastno življenje,
ki pomaga ali uničuje;
ne morem je več prijeti,
zvezati ali poklicati nazaj.
Daj mi besede življenja, da mi nocojšnji večer
ne bo treba obžalovati nobene besede.
Paul Roth

pripravlja Marko Čuk