Drobec usode in kanček nebes

Knjiga je presenetljiva izpoved človeka, ki ga je - skupaj z družino - strašna usoda (ženine) bolezni pahnila v situacijo, v kateri se dandanes znajdejo mnogi, a ne vedo, kako se upreti »usodi bližajočega se konca«. Avtor in njegov bližnji krog pa ni obupaval. Odločil se je za življenje! In dobil bitko! Občutena pripoved je zgled »uporništva« mnogim, ki bi morebiti klonili pred boleznijo. Je zgled ohranjanja optimizma, čeprav s skromnimi možnostmi za končno veselje, srečo ... A celo »rak« ni nekaj, pred čimer bi morali kloniti. Zlasti, če imamo nekoga, ki nam je pripravljen stati ob strani.

Zdrav človek ima tisoč želja, bolnik ima le eno ... (pregovor)

iz vsebine:

Prišel sem domov.
Na pragu domačije me je obšla neka zla slutnja, ki si je nisem znal razložiti.
A takoj, ko sem zagledal ženo, mi je postalo popolnoma jasno, da je tokrat nekaj zares hudo narobe.
Njene oči so bile žalostne in v kotičkih so se zrcalile solze.
Sedela je kot kip, skrušena, sklenjenih rok in zrla negibno nekam v daljavo …
Vstopil sem in pozdravil:
»Zdravo!«
Besede so se mi zatikale in s težavo šle z jezika: »Kaj ti je povedal zdravnik?«
Povesila je pogled in čutil sem, da komaj zadržuje solze.
Sedel sem poleg nje na zofo in jo prijel za roko. Pogledala me je v oči.
Slednjič je tiho spregovorila:
»Raka imam! Operacija je potrebna, in to takoj!«
Padla sva si v objem.
Privil sem se k njej in čutil, kako njene solze drsijo po mojem licu.
Srce mi je ohromelo in hkrati kričalo.
Oba sva trpela v bolečini, ki jo je prinesla usoda.
Globoko v sebi pa sem kljub vsemu videl svetlobo na koncu dolgega hodnika.
Bil sem popolnoma prepričan, da bova samo s skupnimi močmi našla rešitev in uspela. (...)

Taval sem po mestu in ustavljal ljudi, znance, naključne mimoidoče.
Spraševal sem jih, ali ima kdo znanca ali morda prijatelja v bolnišnici Ljubljana.
Tako sem čisto slučajno naletel na ženinega starejšega brata Ivana. Ker je verjetno že izraz na mojem licu govoril sam zase, me je brez oklevanja ogovoril: »Zdravo, Bojan! Ja kaj se je pa zgodilo?«
Potrto sem prikimal, stopil za korak bližje, pogledal levo in desno ter tiho odvrnil:
»Sonja ima raka, potrebna je nujna operacija! Iščem povezave, da bi ženo spravil v Klinični center v Ljubljano!«
»O, ti sranje!« je kar ušlo svaku.
Malce je pomislil in zatem nadaljeval:
»Veš, jaz poznam zdravnika, ki je zdravil mojo ženo. Lahko poskusiva. Pojdi z menoj, pa ga bova kar takoj poklicala!«
Kanček upanja je kot sončni žarek posijal v temo. (...)

 Drugače topel dom je bil prazen, pust in žalosten.
V sebi sem čutil praznino in bolečino brez primere.
Stal sem sredi dnevne sobe in se počutil kakor tujec v lastnem stanovanju.
Moje globoko razmišljanje je zmotil ropot in stopinje po stopnicah.
Skozi vrata sta pridrvela sinova.
Nekako v zadregi sta stala pred menoj in me vprašujoče gledala s svojimi velikimi očmi. Na njunih licih se je risala zaskrbljenost.
Brez besed sem ju objel.
Nekaj časa smo tako objeti stali sredi dnevne sobe.
Slednjič smo le sedli na zofo in čutila se je naelektrenost ozračja.
Molčali smo.
Bojan se je ojunačil in se obrnil proti meni:
»Ati! Kako je mamica?«
Andrej, ki je sedel na moji levi, je mencal z rokama in zdelo se mi je, da je prestrašen.
Njegov obraz je bil bel, prikupna rdečica je izginila.
Modre očke je imel na široko odprte in me vprašujoče gledal.
S pogledom sem nemirno krožil po sobi in iskal primerne besede:
»Mamico so sprejeli v bolnišnico. Predvidoma naslednji teden jo bodo operirali. Nikar ne skrbita! Klinični center v Ljubljani je ena od najboljših klinik v naši deželi in tudi daleč onstran naših meja!«
Objem je postajal vse tesnejši, glas se mi je tresel in usta so bila suha.
»Prepričan sem, da je v dobrih rokah!« sem dodal po daljšem premoru, ko sem se ponovno zbral.
»Bojan, naredita nalogo, medtem ko bom jaz pripravil večerjo!

»Kako se počutiš, Sonja?«
»Dobro!« se je na hitro zlagala.
Povesila je pogled:
»Nimam teka. Danes so me pripravili za jutrišnjo operacijo.«
Zaskrbljeno sem jo gledal. Držala me je za roko.
Čeprav o svojih besedah nisem bil prepričan, sem prekinil molk in jo skušal bodriti:
»Vse bo še dobro, Sonja, verjemi!«
Prebodla me je s pogledom:
»Kako sta moja fanta?«
»Zelo sta pridna! Veš, Bojan mi veliko pomaga. Skrbi tudi za Andreja in vse je v najlepšem redu. Tudi ta mali je čisto OK!«
»Lepo te pozdravljata!« sem še na hitro dodal.
Nehote je po ženinem obrazu zdrknila solza in padla na bolniško posteljo.
Suho pregrinjalo jo je v trenutku vsrkalo.
Pogledala je v stran, nekam v daljavo, in želela prikriti svoje občutke.
Vendar to ni bilo mogoče.
Ves skrušen sem obsedel na bolniški postelji.
Čutil sem nemoč in samopomilovanje.
Najraje bi zajokal v njenem naročju kot otrok.
Ponovno sem se ugriznil v ustnico in se skušal obvladati.

o avtorju:
Bojan Fekonja se je rodil v Mariboru leta 1951. Težke življenjske prelomnice v preteklih desetih letih so v njemm prebudile željo po ustvarjanju in potrebo po raznovrstnem izražanju. Sprva je pisal pesmi, nato so privreli na plano rokopisi proznih del (Kakor nemirna reka, Temna senca in Skroja kruha), pravljica Skrivnostni obisk in številne črtice. Nadaljeval je z likovnim upodabljanjem svojih občutkov, ki so prihajali iz globine srca. Pri tem je uporabljal tehniko akvarel ter predvsem akril na platno (Kurent je pregnal zimo, Pastir in njegova čreda, Prepad). Njegov slikarski opus šteje več kot 110 slik. Imel je več samostojnih likovnih razstav in sodeloval tudi na več skupnih razstavah.
«

pripravlja Marko Čuk