Franc Bole uresničevalec evangelija

Ognjišče je za veliko noč (2020) pripravilo poseben pirh - knjigo o Francu Boletu - ustanovitelju Ognjišča, založbe, radia .... Pred 57 leti (velika noč 1965) je za podobno (tiskano) darilo poskrbel takrat mladi postojnski župnik Francelj, ki je (skupaj s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem), vernikom v Postojni in v Kopru ponudil - Farno ognjišče. 18. februarja 2020     se je Franc Bole od nas nenadoma poslovil in v spomin nanj in njegovo delo smo pripravili knjigo spominov.
Knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija predstavi Franca Boleta in njegovo veliko delo, ki ga lahko na kratko označimo kot trojno oznanjevanje: s pisano in tiskano besedo; z govorjeno besedo; z udejanjeno besedo ... Vse to svoje delo je uresničeval kot duhovnik, katehet, vzgojitelj mladih; urednik revije Ognjišča; začetnik založbe Ognjišča; buditelj dejavne ljubezni do bližnjega; z romanji invalidov in bolnikov na Brezje; kot ustanovitelj Radia Ognjišče; popotnik in potopisec …

Spomine na Franca Boleta so zapisali: Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode ...

Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.

Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo ... tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.

Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) ... in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.

Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno ... Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil ... vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti ... Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

iz vsebine:

(iz mladih let)
V bogoslovskih letih je Franc veliko bral, zbiral je razno gradivo, knjige, ki mu bodo kasneje prav prišle. Pogosto je hodil v literarno knjižnico v bogoslovju, dve leti je bil tudi knjižničar bogoslovne duhovne knjižnice …

Spominjam se, da je mlajše bogoslovce navduševal, da smo brali leposlovje, napisali oceno, kratko vsebino in primernost za mladino, otroke, odrasle … Ja, že takrat je moral nekaj načrtovati. (Rafko Valenčič)

Iz časa bogoslovnega študija so znana tudi njegova počitniška ‘štopanja’ po Švici, Franciji in Belgiji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko novih pobud, navdušenja. Franc je bil prepričan, da bo tam našel veliko takega, kar mu bo prav prišlo, ko bo čez nekaj let začel delati kot duhovnik. Večkrat je povedal, da si je kot bogoslovec predstavljal, da bo “en župnik na eni župniji” in da bi bil srečen če bi imel: “en motor, pisalni stroj in dober tranzistor”.

Za Francijo sem se odločil, ker sem se v gimnaziji tri leta učil francoščine, in s sošolcem Pavlom Uršičem sva naredila načrt, kako se bova v Franciji preživljala z občasnim delom pri kakem kmetu, nekaj zaslužila, se učila jezika in lahko marsikaj novega odkrila. (Franc)

Toda iz Jugoslavije so v tistih časih na drugo stran ‘železne zavese’ spustili le redke in tako so Francu prve francoske počitnice ‘splavale po vodi’: ni dobil vize. Uršiču je uspelo in je odšel sam … Francu pa je posredoval veliko koristnih informacij: naslovov duhovnikov in naših izseljencev, ki so živeli v Franciji in so bili pripravljeni z veseljem sprejeti vsakega prišleka iz domovine. Da so se lahko kaj pogovorili ‘po domače’ in izvedeli kaj novega z ‘one strani’.

Drugo leto sem vizo dobil … šel najprej do Basla v Švici, potem pa naprej v Francijo, k francoskemu duhovniku v okolici Metza, pa k slovenskim sestram v Morestellu (blizu Lyona), ki so me poslale naravnost na duhovne vaje, med same francosko govoreče duhovnike. Da bi še bolj izpopolnil besedni zaklad, sem začel brati debel roman in se naučil praktično uporabljati tistih potrebnih ‘nekaj tisoč’ besed. (Franc)

Med temi potepanji po tujini je pri bogoslovcu Francu prišlo še do ene odločitve, da se bo kot duhovnik posvetil vzgoji mladine … zato je v svoje kovčke nabral veliko francoskih mladinskih revij in časopisov – in rojevalo se je novo veselje: kako zasnovati mladinsko usmerjen verski tisk. A najprej ga je čakalo mašniško posvečenje.

Uvidel sem, da si najbolj srečen takrat, ko nekaj narediš za druge. Še najbolj se spominjam duhovnih vaj kakšen teden pred posvečenjem … ko smo bili zbrani samo bodoči novomašniki … Takrat sem jih res doživel kot Božji klic, kot tisto dokončno odločitev, da se hočem darovati Bogu in ljudem. (Franc)

(kot župnik v Postojni)

Ob takem oznanjevanju in življenju po evangeliju se mi je odpiral nov svet, svet Božje ljubezni, kaj pomeni verovati in živeti po Jezusovih besedah. Tako nam ni bila odveč naloga, za katero nas je vedno prosil. Bil je neutruden – vsi smo prej omagali kot oče Franc. Tipkanje za Ognjišče, ciklostiranje prvih številk, pisanje prvoobhajilnih spominskih slik, zavijanje. Šla je noč, jaz v službo, punce v šolo itd., Francelj pa delat.
Čeprav sem se velikokrat z njim tudi sporekla (po naše skregala, oba sva bila “trmasta kraška osla”).
Njegovi pastoralni obiski po domovih – vernih in nevernih so bili enkratni. Koliko ljudi je na ta način privabil k Bogu, koliko mladih – nikoli ni nikogar spodil, vse je sprejel. Bil nam je več kakor zgled.
Bila sem nič kolikokrat ‘nikodemska’ krstna botra otrokom oficirskih in drugih družin. Ne vem za njihova imena – lahko samo molim zanje. (Katarina Jesenko Rozman)

Obzorja in načrti očeta Franca so presegala župnijske meje, zlasti pa osebne poglede, ki so več ali manj subjektivni, če niso vključeni v širša dogajanja in spoznanja. Ne le učbenikov, tudi vzorcev za delo z mladimi, otroki in odraščajočimi, je tedaj primanjkovalo. S pionirji katehetske prenove pri nas (A. Metlikovec, brata Godnič, J. Bertoncelj, A. Smerkolj, V. Dermota in dr.) si je prizadeval, da bi našli nov način, kako resnice vere približati mlademu in novodobnemu človeku.  (Rafko Valenčič)

(kot oče urednik - Ognjišča)
Iz prijateljstva z Bojan Ravbarjem pa se je rodila tudi revija Ognjišče. Oče Bojan je bil kaplan v Kopru in Franc se je večkrat z motorjem pripeljal k njemu in potem sta ure in ure pozno v noč razmišljala, kaj bi lahko naredili, da bi nekako pridobili mlade. To je bil čas po koncilu, ki je odprl Cerkev za številne novosti. Oblikoval se je nov pogled na Cerkev … Božje ljudstvo, blizu ljudem … Toliko novih možnosti se je odpiralo in tako se je v Kopru v njunih pogovorih nekoč tako močno ‘zaiskrilo’, da se je prižgal plamen Ognjišča.

Z Bojanom sva se dogovorila, da bi začeli izdajati Farno Ognjišče, ki bi bilo namenjeno našim vernikom, zlasti mladim. V Kopru so skrbeli za tehniko in razmnoževanje, v Postojni pa smo vsebinsko pripravljali revijo, tu je bil tudi že kaplan Silvester Čuk, ki je dobro obvladal slovenščino, znal jezike, risal … Pa nas v tiskarni niso hoteli sprejeti nikjer, ne v Kopru ne v Ljubljani (“Za farje ne bomo tiskali!”) in smo bili toliko trmasti, da smo začeli revijo izdajati tako, da smo jo sami tiskali na ciklostil. Za veliko noč leta 1965 je izšla prva številka. (Franc Bole)

pripravlja Marko Čuk