Zlomljena krila

Zgodba o pedofiliji na drugačen način

V času prikritega in očitnega nasprotovanja Cerkvi, ki smo ga vedno bolj deležni, prispeva svoj delež tudi mnogokrat nestrpno ali celo zlonamerno obravnavanje pedofilije v vrstah duhovnikov. Zato želi pričujoči prispevek opozoriti na nekatere nepravilnosti in stereotipe o pedofiliji, ki se pojavljajo v zvezi s hitrimi obtožbami duhovnikov in Cerkve kot institucije.
S tem nikakor ne želim zanikati realnosti in sprevrženosti tovrstnih dejanj, še posebno, če so storjena s strani duhovnikov. Taka dejanja so vsega obsojanja vredna in potrebna, da jih raziščejo svetne institucije ter jih, če so se v resnici zgodila, tudi obsodijo in kaznujejo.
Tudi nimam namena, da bi zagovarjal cerkvene ustanove in škofe, če bi taka dejanja svojih duhovnikov prikrivali. Potrebno je – kakor jasno zahteva papež Frančišek –, da Cerkev takšna dejanja prijavi svetnim oblastem in osumljence preda v njihovo obravnavo.
Z naslednjim prispevkom želim le opozoriti, da se s strani javnega mnenja, ki ga namerno ustvarjajo mediji, lahko zgodijo in so se dejansko že zgodile hitre in nepreverjene obtožbe duhovnikov. Opozoriti želim tudi na neenakomerno obravnavanje tovrstnih dejanj, kadar so storjena s strani duhovnikov ali s strani krivcev z drugih področij oz. poklicev (v družinah, športnih klubih, šolah ipd.). Osumljenega duhovnika, ko mu krivda še ni dokazana, mediji takoj pokažejo na prvih straneh, z vsemi osebnimi podatki, medtem ko ostale krivce večinoma omenijo samo z začetnicami imena, ali pa še to ne. Procesi proti drugim krivcem gredo običajno bolj tiho mimo nas, medtem ko duhovnika mediji kot stekli psi raztrgajo, umažejo in ga tako trajno zaznamujejo. Zgodba ni le plod domišljije, temveč temelji na več resničnih dogodkih, ki pa sem jih strnil v eno pripoved. Imena oseb in krajev pa so spremenjena.
Zavedajmo se, da ni vse zlato, kar se sveti, ter da ni vse tako rjasto in umazano, kakor nam mediji velikokrat predstavljajo.(Jože Kužnik)

S to zgodbo je želel avtor opozoriti na prehitre obsodbe, ki puščajo trajne posledice na obtoženih. Morda bo zgodba, ki temelji na resničnih dogodkih, koga spodbudila k razmišljanju in bolj blagemu presojanju ljudi in njihovih dejanj.

iz vsebine

Kaplan Rajko je nizal uspeh za uspehom. Priznati si je moral, da mu je to kar godilo, in pri spovedi se je moral večkrat obtoževati skušnjave napuha in večvrednosti. Vendar je uspel, prav s pomočjo redne spovedi, to svojo slabo nagnjenost ohranjati v pravih mejah. Rajku je med drugim uspelo, da je v župniji organiziral tudi skavtsko skupino. Tudi sam je postal skavt in dobil ime Čuječi orel, ker je čul in bdel nad svojo skavtsko jato. V skavtske vrste je vključil večino ministrantov. To je bila zanj sicer še dodatna obremenitev, hkrati pa tudi sprostitev od vsakdanjih skrbi. Po skavtskem načinu življenja so kaplan in mladi preživeli precej časa na prostem: urili so se preživetja v neokrnjeni naravi, se utrjevali na pohodih, imeli so zimovanja pa tudi poletne tabore.
Na enem takih taborjenj je Rajko – Čuječi orel opazil, da se ministrant Jurij obnaša nekoliko nenavadno. Izmikal je poglede, na kaplanova vprašanja je nerad odgovarjal, umikal se je v samoto in bil zamorjen.
Rajko je slutil, kaj fanta teži. Oče in mati sta se namreč pred kratkim ločila, kar je Jurija zelo potrlo. Saj je v družini večkrat prihajalo do prepirov, vendar pa takšnega razpleta Jurij ni pričakoval. Rad je imel oba starša, zato mu je bilo hudo zanju. Starejšega brata in sestre ta ločitev ni toliko prizadela, saj sta bila že skoraj odrasla, Jurij pa se je počutil kot ranjena zver. Kako je do razpada te družine prišlo?
Vse se je dejansko začelo s prihodom mladega kaplana Rajka na župnijo. Kot že rečeno, Vidončnikova družina, iz katere je prihajal ministrant Jurij, ni bila preveč verna. Saj so pošiljali otroke k verouku, seveda samo do birme, občasno so obiskovali cerkev, predvsem ob večjih praznikih. Doma niso molili in ob nedeljah so redkokdaj hodili k maši, običajno so ob nedeljah šli na kak izlet ali si priredili piknik. »Saj se vendar moramo spočiti od napornega
delavnika!« so se izgovarjali.
S prihodom mladega kaplana pa so se začele razmere v družini korenito spreminjati. Kaplan je najprej pritegnil Jurija in ga vključil v ministrantske in skavtske vrste. Zdaj ni bilo več časa za nedeljske potepe, saj je moral Jurij ministrirati pri nedeljski maši.
S tem se je tudi mama Marta bolj približala Cerkvi. Skupaj z Jurijem je začela redno hoditi k nedeljskim mašam, postala je celo bralka beril. To pa očetu Francu ni bilo všeč. Vedno bolj je nergal in robantil, da mu je kaplan pokvaril nedelje. Zdaj morajo ob nedeljah čepeti doma, namesto da bi uživali v naravi in izletih. Ženi je oponašal, da je postala tercijalka in da je zagledana v mladega kaplana. Jurija pa je oče odtegoval od ministriranja in ga počasi pridobival na svojo stran. Končno je v družini počilo. Oče Franc si je poiskal sebi in svojim razvadam primerno žensko, s katero pa je že prej »šmiral«. Odselil se je k njej in vložil zahtevo za ločitev »zaradi neskladja interesov in prenehanja čustvene navezanosti«, kakor je pisalo v obrazložitvi.
Marto je ločitev presenetila. Na kaj takega ni bila pripravljena, saj ni vedela za moževe skoke čez plot. Ločitev jo je močno prizadela, vendar proti volji moža ni mogla storiti ničesar. Izborila si je le to, da je sin Jurij ostal pri njej, je pa morala podpisati dogovor, da bo en dan v tednu lahko preživel pri očetu.
Kaplanu Rajku vse te podrobnosti niso bile znane. Vedel je le, da sta se Jurijeva starša ločila in da se je oče odselil k drugi ženski. Opazil pa je, da se je Jurij vedno bolj izmikal ministriranju, postajal je razdražljiv, potrt in nerazpoložen. Da bi mu pomagal in pregnal njegove črne misli, ga je kaplan povabil na skavtsko taborjenje v Viški vasi.
Na taborjenju je bilo po skavtsko razigrano. Vsi so bili med seboj prijateljsko povezani in zelo sproščeni pri navezovanju stikov. Le Jurij je izstopal in se umikal prijateljem. Neki večer, ko so sedeli okrog tabornega ognja in prepevali, se Jurij ni mogel vključiti v veselo družbo. Osamljen je sedel in nekaj tuhtal.
Kaplan je to opazil in prisedel k njemu. Prijateljsko ga je objel čez ramena in ga skušal razvedriti. Nič hudega sluteč ga je začel opogumljati in tolažiti. Jurij pa se mu je hlastno iztrgal iz objema in mu zabrusil: »Pustite me! Vi niste moj oče, da bi me lahko objemali in mi svetovali!« Ves srdit je Jurij odtaval v noč, kaplan pa je presenečen nemočno obsedel. Takšnega ravnanja svojega ministranta si Rajko ni znal razložiti.
Bil je prizadet. Toda ko se do konca taborjenja nato ni zgodilo nič posebnega, je kaplan kmalu pozabil na ta neljub dogodek.
Ko se je Jurij vrnil s taborjenja, pa je končno tudi Jurijev oče opazil nenavadno vedenje svojega sina. Jurij je bil drugačen, kot ga je bil vajen od prej. Izmikal se mu je, se zapiral sam vase in taval kot izgubljen. Še posebno nasršen je bil do očetove nove prijateljice. »Kaj je fantu?« se je oče spraševal. Da bi bila temu vzrok njegova ločitev od Jurijeve mame in odselitev k drugi ženski, ki je Jurija prizadela, to očetu ni padlo na pamet. Za takšno sinovo stanje je okrivil kaplana in njegov vpliv na otroka.
Po dolgem času je oče izbrskal iz Jurija, kaj se je dogajalo na taborjenju. Ko mu je Jurij povedal o tem, kako ga je kaplan vpričo vseh objel in mu začel »pihati na dušo« ter je on pobegnil, je očeta nekaj preblisnilo. »To bo priložnost, da se maščujem kaplanu.
Bo že videl, ta farški lizun! Počakati moram samo na ugoden trenutek, pa mu bom zadrgnil zanko okrog vratu,« si je mislil. Zavedal pa se je, da v času, ko je Rajko kaplan v njihovi župniji, tega ne more uresničiti. Kaplan je bil preveč priljubljen, pa tudi skavti, ki so bili na taborjenju in so videli ves dogodek, ne bodo potrdili njegove obtožbe. Čakal je na ugodnejši čas. Začel pa je Jurija podpihovati proti kaplanu in napihovati tisti dogodek s taborjenja, kakor da bi šlo res za pravi spolni napad kaplana na njegovega sina.
Kaplanu se ni niti sanjalo, kaj se kuha v Vidončnikovem srcu. Mirno je nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo. Zdaj, ko je bil že več let kaplan, je bilo njegovo delovanje utečeno in nadvse uspešno. Bo tako tudi ostalo?
(...)

izbira in pripravlja Marko Čuk