In za pot veste ...

Knjiga In za pot veste ... je vodnik vračanja k samem sebi in zato k pristnosti v odnosu do Boga, sočloveka, stvarstva... Zgodbe se prepletajo v dogajanju in dialogu avtorja Karla z Nežo in Janezom (ob njih ima pomembno vlogo tudi kuža Toro) na Dolgi njivi tam pod Velikim Zvohom.
Začnejo se z izgubljenostjo (avtor poosebi v sebi najgloblje osebne in družbene stiske našega časa) in se razpletejo v nakazane smeri, ki vodijo bralca iz tesnobnih ujetosti.
Avtor Karel Gržan poudarja, da se je v zgodbah te knjige, ki so izhajale v reviji Ognjišče, napotil najbolj na globoko v človeško doživljanje.

 

Moji vzponi proti vznožju Velikega Zvoha tja h koči v sredi Dolge njive k Neži in Janezu (pa da ne pozabim na Torota) so bili vedno pogostejši. Na videz sem se vzpenjal na goro, očem nevidno pa so se dogajali še pomembnejši vzponi – tam globoko v meni; tudi tisti dan, ko sem jima zastavil vprašanje: »Kaj vaju je pritegnilo, da sta iskala in našla presežno vrednost življenja?« (...)

Opazoval sem ju, vedno znova sem ves zvedav oprezal kje – od kod pijeta tisto blagost, ki jo delita naklonjena drug k drugemu in k bližnjim. »Človek podarja, kar nosi v sebi. – Iz globine daje v zaznavo osebno resničnost,« sta mi dejala nekoč. In sem uvidel: še preden sta stopala v odnos, sta bila v Odnosu – v zaznavi tiste sprejetosti, ki je objetost v Ljubezni za naše ljubezni. (...

    Karel Gržan
    IN ZA POT VESTE ...
    11 x 15 cm
    163 strani, 11 x 15 cm,
    broširano z zavihki
    čb fotografije
    cena 6,90 €

    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

In za pot veste ...

iz vsebine
»Ljubezen je torej najpomembnejša za srečo v življenju,« sem rekel. Janez se je dobrohotno nasmehnil in me izzval v razmislek: »Ali je ljubezen do vožnje že zagotovilo, da smo za vožnjo tudi usposobljeni? In ljubezen do kitare: mar pomeni, da jo že znamo igrati? In ali prebujeno ljubeče čutenje že samo po sebi zadostuje in zagotavlja, da bo ljubezen v odnosu (pre)živela?«
»Katastrofa je, če se gre nekdo ljubezen, pa ni vešč – nima poosebljenih temeljnih pravil in veščin, ki so za pot ljubezni potrebne: spoštljivost, pravičnost, iskrenost, odgovornost, zvestobo … – vse, kar zagotavlja varnost v ljubečem sožitju.« (...)

Skozi majhna okenca nas je Sonce zvabilo na plan. Tako blagodejno nas je v svetlobi zajela toplina. »Zakaj se umikata v gore?« sem ju povprašal. Neža se je ozrla k jasnini neba. »Hrepenenje naju priteguje … – nekje globoko v naju hotenje po tisti bistrini, ki poteši in umiri.« »Ob kalni reki sva se vzpenjala tako dolgo, da sva prišla do čistine njenega izvira,« je dodal Janez.

Neža je negovala v srcu, kar je pestovala v svojem naročju – knjigo/sporočilo evangelijev v zgodbi Življenja. »To, kar je razodel Jezus o medsebojnih odnosih, so poudarjali tudi stari modreci kot vredno(te) v sobivanju,« je rekel Janez. »Platon, Aristotel … Zanje je bila dopustna le takšna skrb za javni blagor, v kateri je dostojno poskrbljeno za vse – ne le ljudi, tudi živali.«

»Kako veličastno se je Lepota podpisala v lepoto stvarstva,« je rekla Neža, ko smo zrli krasoto v osrčju gora. »Le njen delček smo. Pomembno je v spoštljivosti odkrivati in živeti zakon H/harmonije,« je bil sredi spokojnega sozvočja v naravi poetičen celo Janez. »A je Bog vendarle rekel, da smo ljudje gospodarji – da naj nad vsem gospodujemo,« sem pripomnil kot učen teolog.
»Biti vreden oskrbnik vsega, kar nam je zaupano. Nikoli samopašen, sebičen, izkoriščevalski,« je govorila Neža. »Bog ni ustvaril le nas; je Stvarnik vsega, kar nas obdaja. Če je tako in ker je tako, nosi vse Njegov pečat. Po Bogu smo z vsem notranje povezani. Kot bratje in sestre smo …«
V čutenju se je budila zaznava prisotnosti: pisa nih rož z zdravilnimi močmi zoper mnogotere bolezni, pa pomirjajočega zelenja in veličastnih gora, sinjine neba … Iz molka je v nekem hipu zazvenel glas Neže. Zapela je. Pela je Sončno pesem sv. Frančiška Asiškega: »Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s Soncem, velikim bratom, /…/ v sestri luni in zvezdah, /…/ v bratu vetru in zraku, v oblačnem in jasnem – sploh vsakem vremenu, /…/ v naši sestri vodi, /…/ v bratu ognju, /…/ v naši sestri zemlji, ki nas kakor mati hrani … Hvaljen bodi, moj Gospod!«

Z Nežo in Janezom smo stopali proti vrhu bližnje gore. Toro nas je poln moči in navdušenja prehiteval – se od nas oddaljeval, pa se zopet približeval in pri tem je za povrh še raziskoval. Tam na vrhu smo sedli v sredo razkošja lepote, ki nas je obdajala z vseh strani. »Takšna krasota, pa smo v njej sami,« sem rekel. »Ne spreglej, da nas obdaja mnogo vrhov,« mi je odvrnil Janez.

Vedno znova smo se srečevali tam na Dolgi njivi pod Velikim Zvohom. Koliko semen za nove uvide v življenju sta Neža in Janez iz pripovedi svojih izkustev na tisti ‘njivi’ spoznavanja posejala vame. In da ne pozabim na štirinožnega prijatelja Torota, ki me je v tisti noči iskanja privedel k njima. Tokrat sem jih povabil k sebi. Bil je čas praznovanja, čas, ki ga delimo s prijatelji srca.


pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh