Sveti Hieronim in naš čas
zbornik
ob 1600-letnici Hieronimove smrti in romanjih v koprski škofiji
Sv. Hieronim je najprej občudovalec in poznavalec rimske književnosti in zgodovine, pozneje pa ognjevit zagovornik pravega krščanskega nauka, predvsem pa odličen prevajalec in učen razlagalec Svetega pisma.
Na ozemlju koprske škofije je sv. Hieronimu posvečenih šest podružničnih cerkva. Zato je koprska škofija v letu 2019, v spomin na 1600. obletnico svetnikovega odhoda v večno domovino, želela spodbuditi vernike, da v večjem številu obiščejo vse njemu posvečene cerkve. S tem so hoteli nadaljevati izročilo naših prednikov, ki so gojili veliko spoštovanje in pobožnost do slavnega cerkvenega učitelja, kar dokazujejo tudi svetišča, ki so jih zgradili njemu in Gospodu v čast in slavo
Srečanja so se odvijala na zadnjo soboto v mesecu od aprila do avgusta in sklepno na zadnjo nedeljo v septembru ... Odziv pohodnikov in romarjev je daleč presegel pričakovanja, saj ni bilo tako malo tistih, ki so se udeležili vseh shodov in tako ustvarjali nekakšno jedro skupnosti častilcev sv. Hieronima. in spoznavali človeka, ki se je zapisal v evropsko in svetovno kulturo ...
Po mašah v cerkvah, posvečenih sv. Hieronimu, so bila predavanja, ki so jih imeli Alan Tedeško, Blaž Kernel, Marko Rijavec, Bogdan Vidmar, Bogomir Trošt in Rafko Valenčič. Sledila je tudi predstavitev krajev in cerkva: V zborniku so poleg predavanj objavljene slike svetnika, fotografije cerkva in krajev ter njihova predstavitev.
- urednik Rafko Valenčič
SVETI HIERONIM IN NAŠ ČAS
104 strani, 17 x 24 cm,
mehka vezava, barvna priloga (8 strani)
cena 9,90 €
* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
Razmeroma veliko število cerkva Svetega Hieronima na ozemlju Škofije Koper in lepa udeležba romarjev na vseh shodih, častitljiva obletnica njegovega odhoda v večno domovino ter velika verjetnost, da je rojstno mesto svetega Hieronima dejansko ležalo na ozemlju sedanje Škofije Koper, je koprskega škofa Jurija spodbudilo, da je Škofija Koper za Lastni škofijski bogoslužni koledar na prvo mesto predlagala svojega rojaka svetega Hieronima in Kongregacija za bogoslužje je dne 25. julija 2020, št. 152/19, predlog sprejela ter njihovi prošnji ugodila.
Zbornik je znamenje prebujanja tako vloge Svetega pisma v življenju kristjana in vernega občestva kot tudi zavesti slovenskega človeka, da je sv. Hieronim naš rojak, odslej (2020) tudi zavetnik koprske škofije.
Predstavitve cerkva: Gregor Budal (Koritnice), Irena Zuljan (Kozana) Primož Krečič (Bošamarin), Bošđtjan Fegic (Topolovec), Rafko Valenčič (Sveti Hieronim na Nanosu)
Strnjeno o sv. Hieronimu tudi na naši spletni strani - ČUK, Silvester. Naš sveti Hieronim. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str 50-67.
iz vsebine
»Hieronymus noster« – »Naš Hieronim«. Takšen je bil programski naslov mednarodnega simpozija, ki sta ga pripravili Teološka in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti – in na njenem sedežu - ob 1600-letnici smrti sv. Hieronima (347 – 419/20) od 23. do 26. oktobra (2019?). Na simpoziju se je zbralo več kot 100 predavateljev iz 18 držav sveta.
Sintagma »Hieronymus noster« ni izvirna. Prvi jo je porabil sv. Hieronim, ko je govoril o svojem in našem rojaku sv. Viktorinu Ptujskem (Victorinus Poetovionensis, 250-303), pomembnem cerkvenem pisatelju in razlagalcu Svetega pisma. Imenuje ga »Victorinus noster« - »naš Viktorin«. To domačnost bomo sprejeli tudi mi, rojaki obeh pisateljev in razlagalcev Božje besede.
Hieronim ni samo »naš«. Pripada vsemu človeštvu. Je eden izmed štirih zahodnih cerkvenih očetov, med katere prištevamo škofa sv. Avguština (354-430) in sv. Ambroža (339-397) ter papeža sv. Gregorja Velikega (540-604), ki so utirali pot krščanstvu in teološki misli v tedanji svet in njegovo kulturo. Hieronimu pripada posebno mesto v preučevanju, prevajanju in razlagi Svetega pisma. Prispeval je svoj delež k spoznanju Božjega razodetja, kakor ga prinaša Sveto pismo, ki je s svoje strani njegovemu imenu zagotovilo spomin za vse čase in rodove. Hieronimovo razgibano življenje, ognjevit in polemičen značaj sta bila hvaležen navdih za umetnike - slikarje in kiparje, v latinska ter v domače jezike prevedena svetopisemska besedila, polna sporočil in zgodb ter neizčrpen izziv za pisatelje, skladatelje in pedagoge. Ko v latinščini molimo Pater noster, Ave Maria, hvalnici Benedictus in Magnificat, se spominjamo, da nam je ta besedila in v tej obliki zapustil ravno sv. Hieronim. (Rafko Valenčič)
Na ozemlju današnje Slovenije so sv. Hieronimu posvečene naslednje cerkve:
podružnična cerkev sv. Hieronima na Nanosu (l. 1360),
podružnična cerkev sv. Hieronima, Koritnice pri Knežaku,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Čelje pri Premu,
župnijska cerkev sv. Hieronima, Kozana v Goriških brdih,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Bošamarin pri Kopru,
pokopališka cerkev sv. Hieronima, Topolovec pri Sočergi,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Ivanje selo pri Uncu/Rakeku,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Petkovec v Rovtah,
podružnična cerkev sv. Hieronima, Tabor pri Vranskem,
cerkvi v Jasenu pri Ilirski Bistrici in v Branici na Vipavskem sta bili prvotno posvečeni sv. Hieronimu. Danes imata drugega zavetnika: prva sv. Joahima in Ano, druga sv. Katarino Aleksandrijsko.
(...) Hieronimova pot od otroštva v rodnem Stridonu do izkušenega prevajalca Svetega pisma v Betlehemu ima dolgo zgodovino učenja jezikov, študija eksegeze in osebnega iskanja. Ukaželjnost je iz Hieronima naredila človeka širokega duha in odprtega obzorja, zato je nenehno ostajal v interakciji s poganskimi avtorji, krščanskimi eksegeti in judovskimi učitelji. V iskanju svojega mesta v svetu je veliko potoval, spoznaval kraje in navezoval prijateljstva. Želja po duhovni izkušnji pa je iz njega naredila meniha, ki je gojil tako meditacijo in askezo, kakor tudi ohranjal stike z znanci, predvsem preko svojih pisem. Kot menih v Betlehemu je živel med judi in spoznaval njihovo tradicijo. Njegovi komentarji so polni opažanj iz prve roke, kar nam še danes pomaga pri boljšem razumevanju navad svetopisemskih ljudi.
Vse te izkušnje so iz Hieronima naredile človeka Svetega pisma. Kot vsi prevajalci Biblije se tudi Hieronim zaveda, da je pri svojem delu pred svetim besedilom, zato prevaja kar se da »zvesto, ne pa suženjsko«. Svetega pisma ni le prevajal, ampak kot menih tudi veliko meditiral, zato lahko rečemo, da ga je poznal od znotraj, saj je pustil, da je Božja beseda v njem odmevala. Njegova domačnost z Besedo je razvidna iz njegovih pridig in pisem.
Hieronim je svoje darove in znanje podaril v službo Cerkvi. Evangelije je začel prevajati na željo papeža Damaza, kasneje pa je nadaljeval sam, dokler ni prevedel skoraj celotnega Svetega pisma. Posamezne knjige ni le prevajal, ampak jih je tudi komentiral. Kot je razvidno iz pisem in uvodov, je večinoma to počel zato, ker so ga ljudje stalno prosili, naj jim razlaga Božjo besedo. Zato lahko upravičeno rečemo, da je Hieronim kot biblicist tudi človek Cerkve, saj je sproti odgovarjal na njene potrebe.
Če je Hieronim svoj »strasten« značaj krotil s študijem in askezo, je svojo ljubezen do Kristusa in Cerkve pokazal z garaškim delom prevajanja in komentiranja Svetega pisma. Njegov življenjski program bi lahko strnili v njegovem stavku, ki po našem mnenju vsaj delno razloži, od kod mu toliko zagona za delo z Božjo besedo:
Ignoratio Scripturarum, ignoratio Christi est. »Nepoznavanje Svetega pisma, pomeni nepoznavanje Kristusa«.(Alan Tedeško, Sveti Hieronim in Sveto pismo, shod v Koritnicah pri Knežaku, 27. aprila 2019)
(...) Sv. Hieronimu smo hvaležni, da nam je s prevodom psalmov iz hebrejščine v latinščino, drugi pa so to storili iz latinščine v slovenščino, približal psalme kot molitev in pogovor božjega ljudstva z Bogom. Psalmi so vzorec, kako so pobožni Judje prihajati pred svojega Boga, Jahveja, z zahvalo in prošnjo, s ponižnostjo in zaupanjem, z veseljem in radostjo, pa tudi s tožbo in očitanjem, ko so bili preizkušani.
Hvaležni smo našim prednikom, ki so nam – med prvimi evropskimi narodi - prevedli celotno Sveto pismo s psalmi vred v slovenski jezik, da smo v domači govorici prepoznavali božjo govorico, veselo oznanilo božje ljubezni in odrešenja, pa tudi bogastva in kulture, ki sta postali last naroda in njegove istovetnosti.
Hvaležni smo tudi domačim in tujim pesnikom in skladateljem, ki so vsebino psalmov prepesnili v slovenski jezik in obogatili s slovenskimi melodijami. Številni glasbeniki so nam tako v latinščini in slovenščini kot tudi v drugih jezikih predstavili molitveno, pesniško in glasbeno lepoto psalmov.
S hvaležnostjo se spominjam vseh verujočih, ki so skozi stoletja do današnjega dne s psalmi slavili Boga. Danes se mi pridružujemo njihovi molitvi ter molimo in prepevamo z istimi besedami. Tako smo vključeni v verigo milijonov molivcev, ki vsak dan in vsak trenutek molijo za vse človeštvo, zlasti za Cerkev, ki je občestvo verujočih bratov in sestra.
Hvaležni smo Bogu, da lahko ne le pri maši, ampak tudi pri osebni in družinski molitvi, pri srečanjih, duhovnih in pevskih vajah premišljujemo, molimo in prepevamo psalme, ki nagovarja našega duha in srce za srečanje z Bogom in brati. Psalmi so in naj bodo vzorci za našo molitev in pogovor z Bogom.
Tudi v času preizkušenj, dvomov in negotovosti naj bodo psalmi, tako kot preteklim rodovom, vir veselja in zaupanja v božjo ljubezen in bližino. Tako bodi! (Rafko Valenčič, Sv. Hieronim, prevajalec, razlagalec in molivec psalmov, shod v Čelju pri Premu, 25. maja 2019)
(...) Kaj nam lahko pove figura Hieronima o delu v pedagoških poklicih? Seveda, Hieronim je bil visoko izobražen, velik del življenja je posvetil študiju, ustanovil je celo šolo. Ampak pri svojem glavnem življenjskem projektu – prevajanju Božje besede – je tudi imel podobne probleme, kot jih imajo pedagogi. Hieronim je vernikom zahodne Cerkve, prek prevajanja, Božjo besedo naredil spet dostopno. Iz hebrejščine, ki se jo je naučil in je bila za kristjane na zahodu nedostopna, je tekste prevedel v latinščino, ki je bila njim dostopen jezik. Glavnina pedagoškega dela je v predajanju znanja in vrednot. Je na nek način prevajanje znanja in vrednot v življenja otrok. Pri tem ima pedagog isti problem ciljnega jezika kot prevajalec in isti problem glede tega, kaj točno predajati naprej. (...) Hieronim je imel v svojem življenju veliko nasprotnikov, veliko ljudi se ni strinjalo z njegovim delom. To so bili problemi, ki jih ni sam izbral, zanje ni imel interesa in jih ni obvladal. Pogosto lahko opazujemo podoben pojav v življenju pedagoga. Ukvarja se s problemi, ki si jih je izbral in v katerih pogosto uživa. Podajanju znanja in vrednot naprej je posvetil velik del svojega življenja. Poleg tega ima pri svojem delu tudi probleme, ki jih ni sam izbral, zanje nima interesa in jih ne obvlada. Ti problemi se pogosto pojavijo na področju odnosov s starši, sodelavci in z nadrejenimi. Kot je Hieronim lahko zgled nam vsem, kako se lahko nekaterim ciljem v življenju posvetimo z vsem srcem in iz tega nastane nekaj čudovitega, nam je njegovo življenje težko zgled za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali, ampak so se pojavile same od sebe. Z ljudmi, ki so Hieronimu nasprotovali, se je pogosto soočal agresivno, včasih celo ponižujoče. Za soočanje s težavami, ki jih nismo izbrali sami, je priporočljivo najti drug zgled. (Blaž Krnel, Naloge vzgojitelja, učitelja, profesorja, shod v Kozani v Brdih, 29. junij 2019)
(...) Sv. Hieronim je bil eden prvih prevajalcev Božje besede, vendar se bomo motili, če bomo mislili, da gre samo za prevajanje v dobesednem pomenu. Sv. Hieronim ni velik samo, ker je prevedel celotno Sveto pismo iz izvirnih jezikov v latinščino, kar mu je omogočala njegova široka izobrazba. Velik je predvsem zato, ker je številne citate uporabljal v svojih pismih, ki jih je pisal mnogim sodobnikom svojega časa. Lahko rečemo, da je Sveto pismo zmogel prevesti v svojo vsakdanjo situacijo, učil se je ob njem in ga zaznal v svojem času in okolju.(...) Naloga vsakega kristjana in na poseben način kateheta je videti, prevajati in pričevati. Kako priti do tega, si bomo pomagali s pomočjo poklica enega od judovskih prerokov, preroka Jeremija. Pogledali bomo odlomek, ki govori o njegovi poklicanosti, ker je ta najpomembnejši povzetek tega, kdo naj bi bil prerok. Na podlagi njegove izkušnje bomo iskali tudi vzporednic za svoje življenje. (...) Prerok torej vidi, opazuje svet okoli sebe in šele nato ruje in sadi. Je v službi resnice. Ne za obsodbo, ampak za rešitev. To je tudi naloga kateheta in kateregakoli drugega pričevalca tega sveta. Za to ga pošilja Bog. Vendar je prerok v osnovi najprej učenec, šele nato učitelj. Tako njegovo oznanilo ostane pristno: ko se oznanila uči na sebi, na odnosu Boga do njega osebno. Potem tudi razume namige v svojem okolju in času, jih upošteva pri svojem vzgojnem delu in se nanje primerno odziva v svojem oznanilu. (Marko Rijavec, Sv. Hieronim – katehet, prerok za danes (Jer 1, 4-19), shod v Bošamarinu, 27. julija 2019)
(...) Hieronimove poti: Rim: V Rimu je papež Liberij leta 366 krstil Hieronima, starega okoli 20 let. ... Tu je spoznal rimske filozofe in pisce (Vergila). Trier: najstarejše mesto v Nemčiji, kjer je sv. Hieronim nadaljeval študij in se ogreval za meniško življenje. Oglej: tu se je poglabljal v Sveto pismo in razpravljal o teoloških vprašanjih v »zboru blaženih« (chorus beatorum). Tedaj je navezal stike z bogoljubno družbo emonskih devic in menihom Antonijem v Emoni (Ljubljana). Ali je bil kdaj tudi osebno v Emoni? Zelo verjetno. Antiohija: Sv. Hieronim se je okoli leta 373 skozi Trakijo in Malo Azijo podal na Vzhod, proti severni Siriji. Prišel je v Antiohijo, se izpopolnjeval v grščini in hebrejščini ter se poglabljal v študij Svetega pisma. Leta 378/379 je bil posvečen v duhovnika, nato se je odpravil v puščavo. Allepo: Kaka tri leta je sv. Hieronim preživel kot eremit in spokornik v puščavi blizu mesta Allepo, a je uvidel, da to ni zanj. Konstantinopel: Sv. Hieronim se je ustavil v Carigradu pri škofu Gregorju Nacianškem, ki mu je bil predvsem učitelj v razlaganju Svetega pisma. Leta 379-82 so bila odločilna za zmago krščanstva na carigrajskem koncilu. Zaradi znanja jezikov je sv. Hieronim razne dokumente lahko bral v izvirniku. Zelo verjetno je obvladal tudi aramejski in sirski jezik, pa tudi arabščino. Poznal je največje učenjake svojega časa in prebiral njihova dela. Rim: Hieronim je leta 385 zapustil Rim; kot papežev tajnik je zdržal 4 leta in se nato za „zmeraj“ preselil na Vzhod. V Palestini je kot romar in raziskovalec obiskal svete kraje, nato je odšel v Egipt, po vrnitvi pa se je naselil v Betlehemu. Betlehem: Leta 386 je sv. Hieromin s svojimi spremljevalci prišel v Betlehem in do smrti Palestine ni več zapustil. V Betlehemu je ustanovil in vodil moški in ženski samostan ter gostišče za romarje. Tu je trideset let trdo delal in živel strogo asketsko življenje. Večino časa je posvečal prevajanju Svetega pisma v latinščino in pisanju. V Betlehemu je dokončal svoje življenjsko delo Vulgato, celoten prevod Svetega pisma. Poleg tega da je prevajal Sveto pismo, je pisal tudi biblične komentarje in tako prodiral v globine Božje besede. V Betlehemu je napisal svoja najpomembnejša dela. V samostan je sprejemal begunce. V Betlehemu lahko obiščemo votlino, v kateri je živel. Nahaja se v neposredni bližini votline Jezusovega rojstva. Pomislimo, potem ko se je sv. Hieronim rodil v kraju, kjer je bila doma zaplankanost in je bog trebuh, potem ko je živel v največjih mestih in prestolnicah, kjer tudi takrat ni manjkalo zarot, hrupa in kaotičnosti, mu je Bog dal milost, da je živel in umrl na kraju največjega ponižanja, kjer je Stvarnik postal stvar. (...) (Bogdan Vidmar, Premišljevanje o potovanjih sv. Hieronima in stranpoti v sedanjost, shod v Topolovcu - Sočerga, 31. avgust 2019)
(...) Sv. Hieronim svoje delo in svoje poslanstvo vidi takole: »Zatorej bom posnemal hišnega gospodarja, ki iz svojega zaklada prinaša novo in staro. Tako v Visoki pesmi govori tudi nevesta: Novo in staro sem, bratec moj, zate prihranila. Tako razlagam tudi Izaija, da slišite ne le preroka ampak tudi evangelista in apostola. Kajti sebe in druge oznanjevalce takole poučuje: Kako ljubke so noge glasnikov radosti, ki oznanjajo mir. Bog pa njemu kot apostolu govori: Koga naj pošljem? Kdo nam pojde k temu ljudstvu? Odgovarja pa: Glej, tukaj sem, pošlji mene.«
Če torej sklenemo: Hieronim je najprej občudovalec in poznavalec rimske književnosti in zgodovine, pozneje pa ognjevit zagovornik pravega krščanskega nauka, predvsem pa odličen prevajalec in učen razlagalec Svetega pisma.(Bogomir Trošt, Spisi sv. Hieronima, shod pri Sv. Hieronimu na Nanosu, 29. september 2019)
Predlog, da se za glavnega zavetnika Škofije Koper postavi svetega Hieronima, so na Škofiji Koper utemeljili s sledečim besedilom:
»Sveti Hieronim sam piše, da je bil rojen v 'mestu Stridon, ki je, od Gotov porušeno, nekoč bilo mejnik Dalmacije in Panonije' (De viris inlustribus, n. 135). Kljub nasprotujočim si predlogom o zemljepisni legi mesta, je mogoče reči, da se med izvedenci mnenja osredotočajo na južno stran poti med Aquilejo in Emono, današnjo Ljubljano, prestolnico Slovenije. Dolžina poti je okrog 120 km, njen srednji del, približno polovica celotne razdalje, pa poteka po ozemlju sedanje Škofije Koper, kjer stoji na tem območju kar šest cerkva, ki so posvečene svetemu Hieronimu. Tem cerkvam pa se pridružuje še več kot desetina slik in kipov v drugih sosednjih cerkvah, med katerimi je tudi stranski oltar v stolnici v Kopru z veliko in zelo dragoceno sliko svetega Hieronima. Škofija Koper je sedaj sufraganska škofija Nadškofije Ljubljana. S češčenjem svetega Hieronima kot zavetnika škofije želimo okrepiti pobožnost do svetnika, spodbuditi proučevanje imenitnega cerkvenega učitelja in poglobiti branje Svetega pisma. Imamo že veliko svetopisemskih skupin in smo prepričani, da bo izbira zavetnika še povečala gorečnost za Božjo besedo. Zato prosimo za vpis v bogoslužni koledar Škofije Koper.«
pripravlja in izbira Marko Čuk