Srečen zakon

Da bi se vajina ljubezen vsak dan obnavljala

Zakon je prostran ocean, kjer se v globinah križajo tokovi, se vznemirijo globoke vode, se združujejo in ločujejo valovi in prav takrat ko to najmanj pričakujemo, se lahko znajdemo na zapuščenih obalah.
Vsi, ki si upajo odpluti na neznano morje zakona, se znajdejo ujeti v mreži pustolovščine. Dejstvo je, da se ta pustolovščina lahko spremeni v nesrečo.
In ta knjiga naj bi bila v pomoč, da se to ne bi zgodilo; nasprotno, išče pot, da se ta pustolovščina spremeni v srečno dogodivščino.
Pogosto se zgodi, da se zaljubljenci podajo na zakonsko plovbo, ne da bi dobro premislili o vprašanjih in tveganjih, žene jih le neustavljiva življenjska sila, ki jo imenujemo ljubezen.

Kakšen je namen te knjige?
Prihaja naproti z majhno glineno svetilko, da bi osvetlila pot, v iskanju skrivnosti sreče. S svetlobo želi označiti poti in spremljati pare na njihovem potovanju k vzvišenemu idealu polnosti zakona.
Dobro vemo, da je ta pot polna pasti. Vsako življenje v dvoje je nagnjeno k temu, da se izčrpa. Ker je človeško čustvo, ima ljubezen minljiv značaj. Pot življenja lahko postane mučna in oslabi čar ljubezni.
Kaj je treba storiti, da se ljubezen vsak dan na novo prebudi?
Kako naj ravnamo, da ne postanemo plen razočaranja?
Katero pot naj uberemo, da se zveza dveh neopazno ne spremeni v odnos nadvlada – podrejenost?
Kaj je treba narediti, da zakon postane neprestano praznovanje?
Ne moremo nenehno valovati med nihanji in dilemami ljubezni.
Kako se temu izogniti?
Kako iz boja izločiti glavnega sovražnika ljubezni, to je sebičnost?
Kako preprečiti, da bi se zaprli vase ali bi bežali stran od sebe?
Kako ohranjati vedno živo moč čustev, ki se pretakajo med dvema srcema?
Kako se izogniti temu, da zakonca živita skupaj, a oddaljena drug od drugega, skupaj, a odsotna?
Kako doseči, da bi bil zapleten proces medsebojnega prilagajanja kronan z uspehom?
Kaj narediti, da v dolgih zimskih nočeh ohranimo plamen ljubezni živ in močan?

iz vsebine:

(...) Prava ljubezen vedno ohranja razdaljo med enim in drugim, še več, spodbuja jo. In kolikor se osebnost razvija in izpopolnjuje, v taki meri ljubezen med zakoncema postaja trdna in zrela.
Samo mož in žena, ki sta duševno svobodna, lahko vzpostavita zdrave zakonske odnose. Ne smeta dopustiti, da se ljubezen spremeni v verige, temveč naj odpirata prostore medsebojne svobode in se za vsako ceno izogibata, da bi se njuna ljubezen spremenila v simbiotičen odnos. Naj pojeta in plešeta skupaj, naj bosta v polnosti srečna, a naj dopustita možnost, da je vsak lahko kdaj tudi sam.
V številnih primerih bi bilo za zdrav odnos celo potrebno, da mož in žena ohranita določeno medsebojno razdaljo, da bi tako utrdila svobodo in spet pridobila novost in svežino.

(...) Zakonska zveza bo zdrava, če bo vsak zakonec spoštoval in varoval integriteto in individualnost drugega. Brez spoštovanja ljubljene osebe se lahko ljubezen izrodi v posedovanje in nadvlado. Spoštovati drugega pomeni ravnati previdno in obzirno, da ga ne ranimo in da ne vdremo v posvečeno svetišče njegovih želja. Spoštovati pomeni razumeti, da ima drugi lastno osebnost, in ne zahtevati, da se na vsak način v vsem prilagodi mojemu načinu življenja.
Spoštovati pomeni biti iskren z drugim, mu brezpogojno na stežaj odpreti vrata pozornosti in vdanosti; opreti se drug na drugega, da bi skupaj rasla in se razvijala, si prizadevati za skupne cilje, deliti si sanje in odgovornosti.

(...) Ljubezen nikoli ne zahteva, vedno daje. Boli jo samo, da ne more dati več. Nezamenljivo znamenje ljubezni ni goreča strast, ampak posvečanje drobnim vsakdanjim stvarem.
Ljubiti je sposobnost čutiti skrb, odgovornost, spoštovanje in razumevanje do zakonca v dogajanjih vsakega dne.

(...) Mladi se poročijo. Skupno bivanje, kot tudi življenje samo, je polno nepričakovanih ovir in težav. In mladoporočenca se v intimnosti doma prvič srečata z osornostjo in negativnimi značajskimi potezami, stvarmi, ki si jih drug o drugem ne bi nikoli mislila. Začne se resnično življenje, sanje se razblinijo. Sanjarije odnese veter in ostanemo pred golo resničnostjo: popoln par ne obstaja.
Za mnogo mladih parov je to prebujenje kruto, čeprav nujno in dobrodejno,

(...)  Globina ljubezni se meri z majhnimi radostmi, ki si jih izmenjata zakonca, in tudi z majhnimi ranami, ki jih dobivata, toda ne z ranami, ki prihajajo iz temnih vrelcev egoizma, ampak iz tistih drugih, ki so potrebne za procese adaptacije in integracije. V resnični ljubezni se skrivajo edinstvene moči, ki pomagajo rešiti nadloge življenja, da se ne ustavimo na poti proti vrhu, v iskanju popolnega veselja.
Zaljubljenci uporabljajo jezik, neznan tistim, ki ne ljubijo: pogled, vzdihljaj, trenutek tišine, vedenje, ki je bolj zgovorno od katerekoli človeške besede.

pripravlja in izbira Marko Čuk