Apostol brazilskih Indijancev

Prenovljena in z novimi fotografijami dopolnjena izdaja knjige o slovenskem misijonarju Janezu Madonu - očetu Serafinu Goriškem (prvič je izšla v Mali knjižnici Ognjišča leta 1987).

Podobno kot iskalci zlata iščejo to dragoceno rudo, jo kopljejo in spravljajo na svetlo, kjer prečiščena zablesti v vsej svoji krasoti, je tudi slovenski duhovnik Ludvik Ceglar v Braziliji, kjer je deloval od 1955–1978, odkril čudovit biser – našega primorskega rojaka, kapucinskega redovnika očeta Serafina Goriškega, velikega misijonarja med tamkajšnjimi Indijanci. Malokdo med nami pozna njegovo ime. Ceglar sam je dejal, da je ta veliki misijonar v domovini skorajda neznan. Nihče ga ni nikoli omenjal, čeravno ni živel v neki davni preteklosti, temveč tako rekoč v našem času: rodil se je namreč na Goriškem v prvi polovici prejšnjega stoletja, svoje dolgo in izredno bogato življenje pa je sklenil v daljni Braziliji v zadnjem letu prve svetovne vojne – leta 1918.

    Ludvik Ceglar - Zora Piščanc
    APOSTOL BRAZILSKIH INDIJANCEV
    Misijonar Janez Madon - oče Serafin Goriški
    120 strani, 11,5 x 18,5 cm,
    broširano, čb fotografije
    cena 7,90 €

    * * *
    Prelistajte:
    * * *
    Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Sveti Hieronim in naš čas


Ta knjižica, sestavljena na podlagi izčrpno dokumentiranega in zajetnega (450 strani) dela Apostolski misijonar oče Serafin Goriški izpod peresa duhovnika in pisatelja Ludvika Ceglarja, ki je izšlo kot redna knjiga Goriške Mohorjeve družbe leta 1982, skuša na neki način popraviti krivico, ki se je godila temu velikemu možu. Po zgledu svetniškega škofa Ireneja Friderika Barage in drugih slovenskih misijonarjev je bil oče Serafin Goriški ne le oznanjevalec Kristusove blagovesti med brazilskimi Indijanci, temveč se je trudil tudi za človeški dvig, za kulturo in civilizacijo teh zapostavljenih ljudi. Na straneh te knjižice, ki jo je pripravila zamejska goriška pisateljica Zora Piščanc, bomo spoznali mladost Janeza Madona, kakor se je poznejši redovnik-kapucin oče Serafin Goriški v svetu imenoval, predvsem pa njegovo misijonsko delovanje.
Ludvik Ceglar je svoje delo posvetil prvemu misijonarju katoliške Cerkve, “slovanskemu papežu Janezu Pavlu II. in slovenskim misijonarjem”.

(...)
Po treh letih redovniške vzgoje in bogoslovnega študija je bil Janez Madon 13. januarja 1851 posvečen v duhovnika. Služboval je po različnih krajih vse do leta 1871, ko se je pri dvainštiridesetih letih odločil, da gre za misijonarja v Čile, kjer so imeli kapucini svoje misijone med Indijanci. Na željo brazilske vlade pa so ga predstojniki poslali med Indijance v pragozdu v provinci Minas Gerais na severu Brazilije. Za sodelavca si je sam izbral petnajst let mlajšega redovnega sobrata očeta Angela iz Sassoferrata. Prihodnost je pokazala, da je res dobro izbral: oče Serafin je bil odličen predstojnik, oče Angel pa zvest in vztrajen sodelavec. Iz Rima sta odpotovala 8. februarja 1872 in po petindvajsetih dneh plovbe s parnikom sta 7. aprila 1872 prispela v Rio de Janeiro. Od tam sta na konjih odpotovala v svoj misijon v dolini reke Mukuri in prišla tja 13. aprila 1873, na Veliko noč. Na nekem posestvu belih naseljencev, kjer so imeli kapelo, sta darovala praznično mašo, ki se je je udeležilo tudi nad sto že krščenih Indijancev. S tega posestva sta več mesecev raziskovala okolico, da bi našla kraj, primeren za misijon. Svetovali so jima, naj bo ta kraj na še nezasedenem področju pragozda, primeren za zbiranje več rodov Indijancev; lega kraja naj bi nudila lep razgled in omogočala ustanovitev naselja, župnijskega središča in kasneje mesta, v bližini naj bi bilo dovolj zemljišča za obdelovanje in močni izviri pitne vode. Ko sta po dolgem iskanju tak kraj odkrila, je oče Serafin, prevzet nad čudovitim razgledom, vzkliknil: »Od tod ne pojdemo proč!« In res sta oba ostala tam do smrti: oče Serafin 45 let, oče Angel pa 63 let. Tam sta pustila vzorno župnijo in urejeno mesto Itambakuri.

Veliko teh let, zlasti prvih dvajset, je bilo zelo težkih in misijonarja sta bila pogosto v smrtni nevarnosti, ki jima je grozila s strani belih naseljencev kot tudi od Indijancev. Beli naseljenci so v svojem pohlepu hoteli zasesti ozemlje, na katerem so živela indijanska plemena, ki so se preživljala z lovom, in da bi to dosegli, so Indijance brezobzirno izkoriščali kot sužnje ali jih kar pobijali. Ti pa so se jim maščevali. Oče Serafin je že v svoji prvi pridigi poudaril vzvišen namen poslanstva misijonarjev. Priseljence je prosil, naj se družijo z Indijanci kot z brati, naj jih ščitijo in skušajo pridobiti njihovo zaupanje. Tak odnos do Indijancev okoliškim veleposestnikom ni bil všeč in so vse mogoče načine spletkarili proti očetu Serafinu. On je čez noč postal upravitelj ogromnega veleposestva, da bi pridelovali hrano za indijanske naseljence. Zanje je ustanovil šolo ter jih učil poljedelstva in raznih obrti in še kako prav mu je prišlo znanje, ki si ga je nabral v mladosti. Kasneje je ustanovil redno šolo za otroke in mladino; šolo za dekleta je zaupal redovnicam, ki jih je povabil iz Italije. Pri graditvi naselja, zlasti velike cerkve, je bil on sam arhitekt, nadzornik in delavec in tako z zgledom spodbujal svoje Indijance. 

iz vsebine

Trdno zaupanje očeta Serafina v lepo prihodnost naselja in misijona se je izkazalo kot upravičeno. K razvoju so veliko pripomogli njegovi redovni sobratje, ki so delo nadaljevali.
Okrožje Itambakuri je leta 1924 postalo občina s sedežem v samem mestu Itambakuri. Leta 1943 je občina štela 60.000 prebivalcev, od teh jih je 3.000 živelo v občinskem središču.
Župnik oče Gašper se je začel pri pristojnih oblasteh potegovati za državno priznanje nižje srednje šole v zavodu sv. Klare, kar je tudi dosegel. Februarja 1927 je država priznala tej šoli polno javno veljavnost, maja istega leta pa je bilo od države priznano tudi učiteljišče, iz katerega je izšlo na stotine učiteljic. Nekatere od njih so stopile v red klaris, ki se je izredno naglo širil po državi Minas. V istem letu je bila dozidana mestna bolnišnica, prav tako na pobudo očeta Gašperja.
Ta modri in delavni redovnik je bil po zamislih in delu podoben očetu Serafinu. Leta 1928 je začel izdajati dvomesečnik O Itambakury. Žal je moral svoje široko zastavljeno delo čez dobra tri leta opustiti zaradi tumorja v glavi, ki je povzročil njegovo prezgodnjo smrt: umrl je 16. maja 1932, ko mu je bilo komaj triinpetdeset let.
Nasledil ga je oče Klemen, ki je leta 1934 list obnovil pod naslovom Glas svetišča naše Gospe Angelske, toda že leto kasneje se je oče Klemen vrnil v Evropo in list je prenehal izhajati.
Staro cerkev so povsem prezidali, prav tako tudi poslopja okoli nje. V dolini pa so zgradili novo, veličastno cerkev Srca Jezusovega.
Od leta 1948 do 1968 je bila v samostanu filozofska in teološka fakulteta riodejaneirske kapucinske province. V njej so študirali tudi bogoslovci kapucinske province Minas in bogoslovci škofije Teofilo Otoni. Po letu 1968 je v samostanu le srednja šola.
Poleg bolnišnice, ki jo vodijo redovnice klarise, je v mestu še zavetišče za mladoletnike, otroški vrtec ter osnovna in gospodinjska šola.
Mesto je dobilo tudi letališče za medkrajevne polete po prostrani Braziliji. Na nekdanjem misijonskem ozemlju so nastajala številna nova naselja, nove občine, nove župnije.
Gorčično zrno, ki sta ga misijonarja oče Serafín Goriški in oče Angel iz Sassoferrata zasejala v brazilsko zemljo, je zraslo v mogočno drevo in obrodilo bogate sadove.
Njun sodelavec, domačin Dominik Pako, sin belca in Indijanke, je zapisal: »Naselje je kot bleščeč svetilnik pripomoglo k gmotnemu in duhovnemu razvoju pokrajine zaradi očetovske ljubezni misijonarjev.«
Zdi se nam, kakor da bi Janez Pavel II., prvi slovanski papež, imel pred očmi prav našega rojaka Janeza Madona – očeta Serafina Goriškega, apostola brazilskih Indijancev, ko je med svojim apostolskim potovanjem v Brazilijo, 11. julija 1980, v Manausu, središču Amazonije, v nagovoru misijonarjem dejal: »Še z eno besedo bi rad ganljivo počastil tisoče misijonarjev, ki so se od odkritja Brazilije do danes trudili na vsem tem brazilskem ozemlju. Oznanjali so besedo resnice in rodili Cerkve (sv. Avguštin). Koliko jih je prišlo iz svojih evropskih domovin z namenom, da se več ne vrnejo … Poklekujem pred vsakim od teh grobov in še bolj pred vsakim od teh misijonarjev, ki so bili ljudje kot mi, z napakami in slabostmi, vendar so postali veliki zaradi pričevanja popolne predanosti misijonom …«

 

pripravlja in izbira Marko Čuk

Zajemi vsak dan

Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa in sicer križanega.

(sv. Bernard)
Sobota, 20. August 2022
Na vrh