Zakaj je tudi pri nas tako

Križev pot za mulce, je zapisala avtorica Eva Slivka za podnaslov "zgodb" o Tadeju in njegovih sošolcih, ki s kaplanom spremljajo Jezusa na poti na Golgoto ... Križev pot za mulce?. Ta stavek daje slutiti, da to ni "običajen" križev pot, kjer bi bile zbrane molitve in razmišljanja, s katerimi bi spremljali Jezusa na poti od postaje do postaje, ne ... to ni molitvenik, čeprav lahko ob sklepnih mislih postaj (glej spodaj) tudi molimo in razmišljamo. Avtorica je križev pot napisala v obliki zgodbe ... deklet in fantov z vsemi njihovimi čisto običajnimi razmišljanji, dvomi, doživetji, težavami ... "Glavni junak" je Tadej, ki skupaj z drugimi sošolci pomaga pri pripravi velikega križa, katerega bodo v postnem času "opremili" z razmišljanji s križevega pota ... in ga pred veliko nočjo prinesli v cerkev. Na poti z Jezusom so se Mojca, Ana, Tadej, Simon, Sonja ... Jaka, David ... vsakokrat ustavili pri eni od štirinajstih postaj križevega pota ... ob njej so se pogovarjali, razmišljali ... in jo ob "usmerjanju" kaplana skušali povezati s svojim življenjem ... Te svoje misli so na koncu strnili v nekaj besed, stavkov, ... ki so jih ob vsaki postaji zapisali na križ.
V začetku so mislili, da križev pot nima veze z današnjim življenjem. Saj se vendar danes nikogar več ne pribija na križ. Jezusovo trpljenje in smrt in vstajenje, vse to se jim je vedno zdelo tako oddaljeno … Tako kot križarske vojne ali francoska revolucija – nekaj, kar se je zgodilo nekoč davno nekim ljudem, ni se pa moglo dotakniti njih. Jezusov križ se jim je zdel najbolj ‘abstrakten’, neoprijemljiv del krščanstva.... Toda na koncu so se zavedeli, da ima tudi križ, smrt in celo vstajenje svoje mesto, ne samo v današnjem času ampak tudi v njihovem življenju. V vsakdanjih dogodkih lahko doživijo, kar je doživljal Jezus na "poti križa". In na koncu vedno lahko odpustijo in ponovno zaživijo. Na koncu vedno pride velika noč!

Knjiga za mulce – najstnike toda še kako primerna tudi za njihove družine ... pa tudi za stare mame in očete, da bodo laže razumeli svoje vnuke in njihov svet ter pri tem odkrili, da smo v življenju vsi na križevem potu. Pa ne sami, ampak z Jezusom!

iz vsebine:

1.postaja
Ljudje tako hitro in tako zlahka obsojamo. Obsojamo čudake in potem obsojamo ljudi, ki obsojajo čudake. Premalo se zavedamo, kako nevarne so lahko takšne sodbe, ne glede na to, kako upravičene se nam zdijo.

2. postaja
Kaplan je lepo rekel: vaše naloge, vaše obveznosti so vaš križ. Od vas samih pa je odvisno, kako ga boste nosili. Ali boste pod njegovo težo obupali in se sesedli ali si ga boste naložili s pogumom in odločnostjo.

3. postaja
Pri spovedi ... gre za to, da se soočiš s svojimi najšibkejšimi trenutki, s padcem, ki te je presenetil po desetih metrih, ne takrat, ko bi ga vsakdo že upravičeno pričakoval. Gre za to, da zbereš dovolj poguma in moči, da si padec priznaš – kajti samo iz padca, ki si ga priznaš, se lahko nekaj naučiš.

4. postaja
»Pusti, mami, bom jaz zložil posodo v pomivalca in ... Mami je presenečeno obstala in se zazrla v svojega sina. Potem ji je na obrazu zaigral nasmeh, olajšan in sproščen.... Njuno srečanje je bilo drugačno kot srečanje Marije in Jezusa. Ni bilo boleče in trpeče, bilo je srečanje, ki v srcu pusti dober občutek.

5. postaja
»Saj ni treba, da smo Simoni iz Cirene za vsakega, ki ga kjerkoli naključno srečamo. Najprej se naučimo biti Simoni drug drugemu, svojim najbližjim. Pomagati brez slabe volje, brez da bi drugemu obtežili vest in mu dali vedeti, da smo se morali žrtvovati. Vse drugo bo že še prišlo.«

6. postaja
Bil je ponosen nase, ker se je potegnil za sošolca, ... Bi si drznil sam stopiti pred tri nasilneže? Veronika si je upala med vojake in množico in bilo ji je vseeno, če jo poteptajo. Bi bil on enako pogumen? Ni si znal odgovoriti. Mogoče niti ni bilo pomembno. Pred oči mu je stopil Benjaminov obraz, ves žareč in sijoč. Še nikoli ga ni videl takega. ... ta dan pa je stopal poleg njih, kot bi bil ves svet njegov, kot da je ni stvari pod soncem, ki bi se je moral bati.

7. postaja
»Postna odpoved je lahko tudi, ko se odpoveste igranju igric in se za tisti čas posvetite nekomu, ki je osamljen ali potrebuje vašo pomoč. To lahko primerjamo z Jezusovim padcem pod križem ali s padcem ... kako težka postna naloga bo odreči se užitku, da bi povedala mlajšemu bratu vse, kar mu gre … Biti cel postni čas prijazna z malo pošastjo? Takšna misel je dala postni odpovedi čisto drugo dimenzijo …

8. postaja
»Ozrite se okoli sebe, bodite strpni in prijazni drug do drugega, do tistega, ki ga imate pred nosom. Če bi bil vsak prijazen samo do ljudi, ki so v njegovi neposredni bližini, ljudje v Afriki ne bi potrebovali pomoči od nas, ker bi jim pomagali tisti, ki so v njihovi neposredni bližini. Je to sploh izvedljivo? Ali se ne bo prej ali slej našel nekdo, ki bo prekinil ta krog? Verjetno. Toda to ni naša skrb. Naša skrb, naša odgovornost so naša dejanja.«

9. postaja
Odnehal je že mnogokrat v življenju. Mnogokrat je bil poražen. Zdaj, se je odločil, bo zavzel držo zmagovalca. Vztrajal bo, tudi ko mu ne bo šlo, ko mu bo težko, ko ne bo mogel več.... kako ga je podžgal Jezusov padec pod križem. Namreč, če je lahko On kot Bog padal in se pobiral s tal, kako bi lahko katerikoli človek pričakoval, da bo njemu šlo vse gladko, brez zapletov in padcev.

10. postaja
Jezus se je pustil razgaliti, da bi ohranil naše dostojanstvo. Zdaj pa je na vas, da ohranite svoje dostojanstvo in dostojanstvo svojih prijateljev, svoje družine, vseh ljudi. ... S tem, ko ste všečkali in delili Matjažev posnetek, ste trgali obleko z njega, ste ga pomagali razgaliti. Preden nekaj objavite, pa ne glede na to, če je vaše ali od koga drugega, se spomnite, da bo to ostalo na internetu za vse večne čase.

11. postaja
Hočem vam povedati to: ni prav, da se dogaja bullying. Nikomur ni potrebno tega trpeti, povejte doma, kaj se dogaja, dovolite, da se vam pomaga, če ste kdaj žrtev zasmehovanja in posmehovanja je to nekaj, kar boste nosili s sabo za vedno. To so vaše rane. Toda imate moč vstati in iti dalje. Jezus je bil zasmehovan in mučen. Tisti, ki so ga zasmehovali in ga mučili, so se ob njegovem vstajenju razbežali in nihče ne ve, kaj je bilo potem z njimi.

12. postaja
Problem je, ker je treba 40 dni vztrajati. Prijetnejša ko je navada, bolj se je treba truditi, da se je znebite. Včasih se vam bo čisto zares zdelo, da umirate, ko se boste trudili, da ne bi podlegli starim navadam. ... Jezus ni umrl in vstal v čisto enaki obliki. Spremenil se je. Tako kot se spremenimo mi, ko svoje stare navade pribijemo na križ in jih pustimo tam umreti.

13. postaja
Jožef iz Arimateje je vedel, da truplo ne more kar ostati viseti na križu, ker bi se ga lotili mrhovinarji. Ne glede na to, ali je še verjel, da je Jezus Božji Sin ali ne, ga je smatral za prijatelja in odločil se je narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost.... Narediti, kar je prav, kljub temu, da bi mogoče s tem lahko sam sebe spravil v nevarnost? To mi je od nekod znano,« je šepnil Tadej.

14. postaja
Jezus je občutil vso bedo in ponižanje, prestal izdajo, trpljenje, smrt in grob. Toda odpustil nam je, vrnil se je, da bi nas vse odrešil smrti. Sami za veliko manjše stvari kuhamo mulo in ne odpustimo. Ne zavedamo se, da s tem držimo vrata svojega groba tesno zaprta. Raje ždimo v temni, zatohli luknji in se smilimo sami sebi, kot da bi odrinili vrata groba in stopili v nov dan.

Jezusove rane po vstajenju niso čudežno izginile. Tudi naše rane, ki so nam jih hote ali nehote prizadejali naši bližnji, ne bodo izginile v trenutku, ko jim odpustimo. Tvoje rane te spominjajo na to, kje si bil, kaj vse si prestal. So del tvoje zgodovine, tvoje osebne življenjske zgodbe. Ne smejo pa postati tvoj grob, jama, v kateri boš obležal.«

pripravlja in izbira Marko Čuk